Pred nekaj dnevi je hčerka prišla iz šole zelo žalostna. Za test iz naravoslovja se je dobro pripravila, saj se je o delovanju različnih organov v človeškem telesu pozanimala tudi pri domačih, ki so ji z veseljem pomagali z dodatnimi razlagami. Na testu je tako na vprašanja odgovarjala, kakor je najbolje znala, glede na vse, kar je o delovanju človeškega telesa slišala v šoli in doma.

Žal pa je dobila pri nekaterih vprašanjih nič točk, čeprav je nanje razmeroma dobro odgovorila. Težava je bila namreč, da je bilo njeno razumevanje vprašanj drugačno, kot ga je predpostavila učiteljica. Tule je primer dveh vprašanj o delovanju srca:

Pri (a) je manjkala beseda ritmično, pri (b) pa je učiteljica mislila na telovadbo, hčerka pa na sistem v srcu, ki samodejno proizvaja električne impulze, o čemer smo se pogovarjali doma, ko smo gledali model delovanja srca…

Kaj lahko starši storimo v takšnem primeru? Otrok je seveda prizadet, ker se je potrudil in snov dejansko tudi razume. Zato ni vzgojno, da zgolj skomignimo z rameni in otroku svetujemo, naj drugič na testu napiše raje tisto, kar učiteljica pričakuje in ne tisto, kar misli, da je pravilni odgovor.

Po pomoč sem se obrnil na kolege in kolegice in dobil kar nekaj koristnih nasvetov in komentarjev. Navajam izbor:

  • Samo brez panike. Tudi učitelji so le ljudje. In s hojo v šolo in odzivanjem, čeprav v takih primerih res zamika, ni za pretiravat.
  • Morda bi bilo najbolje, da se skuša hči sama pogovoriti z učiteljico. Pojasni naj ji, da se ji ocena ne zdi fer in zakaj misli, da ji ni pravično ocenila odgovorov. Mogoče ji lahko pokaže tudi gradivo, kjer piše, da srčni utrip ni vedno nujno ritmičen in vlogo živcev. Lekcija iz tega, kako se postaviti za svoj prav, je še pomembnejša od ocene testa.
  • Prva stopnja inteligence je, da poznaš pravilen odgovor, druga stopnja pa je, da veš, kaj je izpraševalec hotel slišati.
  • Spomnim se, da sem kot otrok obravnaval šolsko znanje drugače kot vse ostalo, kar sem prebral v knjigah (ki jih je kupovala mama na metre, hvala mama). Šolsko znanje je bilo namenjeno pridobivanju petic, ostalo znanje je bilo “ta pravo”. Ta odnos je dobro deloval, še posebej v tistih redkih trenutkih, ko je učiteljica porušila vse norme in vprašala kaj takega, kar ni bilo v zvezku. Imel pa sem dovolj socialnega čuta, da nisem odgovarjal na šolska vprašanja z “pravim” znanjem. Razen v 1. letniku matematike na Bežigradu, ko sem se 1. uro skregal s profesorico Križanič, ker je rekla, da je električni naboj vektor in ne skalar.
  • Vse to smo preživeli. Od tega da je v plavžu šamot od zunaj do prerekanja staršev na roditeljskem ali Ljubljanica je ali ni kraška reka….
  • Tudi moja hči se je v šoli že skregala okrog tega, če je sonce pri miru (učiteljica je trdila, da je).
  • Pri nas je hči v drugem razredu izjavila, da ne mara šole, ker je šola narejena za pridne otroke, ki delajo vse tako, kot hočejo učitelji in da ona tam ne hodi zbirat točk…
  • In da ne bomo kritizirali smo učiteljev, ki jih sploh ne vidim kot neinteligentne, naj povem, da se tudi starši nikoli niso izkazali, kadar bi se lahko. Pri nas v šoli so vsako leto organizirali tekmovanje v branju, kjer so zmagovalca določili starši. In vsako leto je zmagal otrok, katerega starši so bili znanci staršev iz “strokovne porote”. Na športnih tekmovanjih se je tudi dogajalo, da so starši otrokom, ki so jih poznali, začeli kasneje meriti čas ali pa so jim dali več poskusov pri skoku v daljavo ipd. Vse to se je zdelo mojim otrokom nadvse krivično in sem nekajkrat povsem neagresivno o tem v šoli povedala svoje mnenje, zdaj pa sem s tem nehala in sem otrokom razložila, da tako pridobljena zmaga ni kaj dosti vredna. Skratka, po moje je težje spremeniti ljudi, da bi bolje razumeli, kako se nekdo počuti in kako nekdo razmišlja, kot pa spremeniti svoj odnos do tega. Tudi otrok mora spoznati, da ni vedno vse fer in da učitelji včasih ne razumejo njihovih odgovorov ali se celo motijo, vendar se mora otrok sam odločiti, ali je nekaj tako pomembno, da je treba vztrajati pri svojem, ali pa je bolje se prilagoditi pričakovanjem in si pri tem misliti svoje.

Daljši nasvet pa mi je poslal kolega, ki je o podobnih problemih že razmišljal in ob tem prišel tudi do zanimivih zaključkov. Njegov zapis je koristno branje tako za starše kot učitelje, zato ga navajam v celoti:

Ti bom poskusil povedati, kaj lahko narediš doma. Učiteljica predpostavi, da se učenci zelo malo učijo, ko pa se, se učijo samo iz gradiva, ki ga je priskrbela ali predpisala šola (učbeniki, zvezki). Ko učiteljica preverja znanje, si ne upa spraševati tako, da odgovora ni možno neposredno poiskati v gradivu, ker jo bodo napadli vsi tisti ostali starši, ki nimajo možnosti, da bi doma z lastnim znanjem nadgrajevali šolsko snov (“Pa kaj mislite, da smo doma sami znanstveniki? Kako naj se moj otrok to nauči?”).

Temu sedaj sledi obrat: učiteljica se zanaša na to, da so se učenci učili po predpisanem gradivu in niso ničesar raziskovali sami. Torej bo formulirala vprašanja pod predpostavko, da je odgovor v gradivu in tako je treba razumeti vprašanje.

Primer: “Od česa je odvisen ritem srca?” bo zanjo očitno spraševal o tistem delu gradiva, v katerem se je govorilo o povišanem srčnem utripu ob fizični aktivnosti, ker to piše nekje v zvezku. Ker nikjer v zvezku ne piše nič o avtonomnem živčnem sistemu srčne mišice, enostavno ne bo razumela, da lahko kdo njeno vprašanje razume narobe. Prav tako se ne bo potrudila razumeti, kaj bi odgovor lahko pomenil.

Še en primer: “Kaj je srčni utrip?” Učili so se, da je srčni utrip ritmično gibanje srčne mišice. Učiteljica je vsekakor poudarila, da je gibanje ritmično (in če je dobra, je preverila, ali učenci razumejo besedo “ritmično”). Ko ocenjuje, izenačuje znanje o ritmičnosti gibanja z uporabo besede ritmično. Meni, da mora popoln odgovor vsebovati besedo “ritmično”, saj nekdo, ki razume delovanje srca, dobro ve, kako je to pomembno.

Kot vidiš, gre za preverjanje znanja na popolnoma neprimernem nivoju. Ampak nivo je postal neprimeren v trenutku, ko se je določilo, da je pisni preizkus znanja sprejemljiv način preverjanja znanja (in to ne samo za otroke, ampak tudi za odrasle, saj težave, na katere si naletel, niso omejene samo na otroke). Katastrofa je bila povzročena v trenutku, ko je nekdo predpostavil, da morajo vsi otroci stari 9 let zadostiti popolnoma enakim izobraževalnim standardom, ki se jim reče “4. razred osnovne šole”.

Ampak, da ne bomo jamrali, naj povem, kaj lahko narediš, ne da bi poneumljal hčerko ali zbijal avtoriteto učiteljice. Oboje je zelo škodljivo za tvojo hči, zato se moraš temu izogniti.

Najprej, predlagam da za osnovo učenja vedno pogledaš predpisano gradivo in da se učite in pogovarjate ob tem gradivu. Tako boste avtomatično uporabljali takšno dikcijo, kot jo pričakuje učiteljica. Seveda lahko poveš še kaj dodatnega in pogledate še malo naokoli, ampak za osnovo lahko brez večje škode za znanje hčere vzameš njene zvezke in knjige, ki jih potem nadgrajuješ. Vsaj jaz delam tako. Primer: nekje v njenem gradivu piše, da je utrip odvisen od fizične aktivnosti. Če niste gledali zvezkov, tega niste nikoli povedali doma eksplicitno, torej tvoja hči ni pomislila na to. Seveda je pomislila na nekaj drugega, ampak hej, preberi še enkrat predprejšnji odstavek.

Drugič, če se znaš pogovarjati z učiteljicami na konstruktiven način (brez obtoževanja, zahtevanja, jamranja, implicitne arogance itd.), se pojdi pogovarjat. Ampak ničesar ne zahtevaj in ne dokazuj krivde ali nesposobnosti učiteljice. Usoda je zapečatena, ne boš se je znebil, lahko jo samo poskusiš malce izobraziti, to pa se dela s pozitivnim feedbackom. Recimo, lahko ji greš povedat, da bi ji samo želel pojasniti, zakaj je tvoja hči odgovarjala, tako kot je. In ji povej, tako kot si nam. Povej ji, kaj vse ste delali doma. Naj razume, kaj se je dogajalo. Ne zahtevaj popravka ocene, to bi bilo neproduktivno. Če bo sama ponudila popravek, potem je to dober znak. Če bo postala defenzivna in dokazovala, da tvoja hčerka nima prav, ali da je narobe razumela vprašanje, ji ne smeš ničesar zabrusiti nazaj. Ona je v poziciji moči in ti nisi. That’s life. Deal with it.

V širšem planu pa je treba popraviti ta neznansko neučinkovit sistem, ki otroke uči, da je bolje biti tiho, da je bolje biti konformist, in da je avtoriteta moči večja od avtoritete znanja.

Po prejetih mnogih nasvetih smo se morali doma odločiti, kaj naj storimo. Hčerka je želela, da učiteljica izve, zakaj je napisala takšen odgovor, a žal sama ni zbrala dovolj poguma, da bi pristopila k njej in se pogovorila. Zato sem se odločil, da bom učiteljico na govorilnih urah prosil za nasvet, kako naj starši ukrepamo v takšnih primerih. Povedal sem ji, da otroka navajamo, naj se ne uči na pamet, ampak naj poskuša šolsko snov predvsem razumeti, saj se v resnici ničesar ne nauči, če zna ponoviti zgolj definicijo.

Učiteljica se je seveda s tem strinjala in prosila, da pridejo otroci v primerih, ko menijo, da jih je narobe razumela in zato napačno ocenila, takoj do nje in ji pojasnijo, kaj so dejansko mislili s svojim odgovorom. Hčerka je tako naslednji dan učiteljici pojasnila svoje razumevanje vprašanj in odgovorov na testu. Učiteljica je bila s pojasnili zadovoljna, zato ji je priznala tudi vse prej odvzete točke.

Tale zapis sem napisal na prigovarjanje kolegov, ker menijo, da je opisani način odziva lahko v pomoč tudi drugim staršem in učiteljem, ki se v šoli srečujejo s podobnimi zapleti in težavami.

SHARE