Težave z doktorskim delom »Kemijsko-fizikalne lastnosti epitaksično vtisnjenih struktur enostavnih in kompleksnih kemijskih spojin« (2014) z avtorstvom Nade V., mentorstvom dr. I. Jermana-Bion d.o.o. in somentorstvom dr. P. Bukovca s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani-FKKT UL so večplastne. Znanstveno plat predloženega dela je večinsko negativno ocenila stroka na Biotehniški fakulteti UL (izjemi sta bila mentor in somentor). Prave težave pa so se pričele z nelegalnim nadaljevanjem doktorskega postopka v režiji nekdanjega rektorja prof. dr. S Pejovnika in nato sedanjega dr. I. Svetlika. Zdaj je tudi povsem jasno dokumentirano, da niti dodatna strokovna ekspertiza (dr. G. Anderluh, dr. M. Bešter Rogač, dr. J. Mavri) niti dodatno neobstoječe pravno mnenje o postopku (tega mnenja več-članska komisija do zdaj ni pripravila!) – obe komisiji je imenoval Senat UL – nista opravičevala nadaljevanja tega postopka na univerzi. Ta se je končal s ponovljenim, »uspešnim« zagovorom na rektoratu pred večinoma strokovno neustrezno komisijo (rektor, dekana, somentor in nova članica iz BF UL).

Doktorsko delo je vsebinsko slaba ponovitev neprepričljivih in v mednarodni znanstveni javnosti že večkrat kritiziranih objav. Skupno jim je, da so raziskovalci ignorirali problem kontaminacije vode s spojinami, ki se izlužijo iz stekla med »staranjem« vode (oz. razredčenih vodnih raztopin) v steklenem posodju. Dodatno težavo in posebnost doktorata predstavljata uporabljeni metodi za »mehansko« (tresenje) ali »elektrogeno vtiskovanje strukture KCl ali bakterijskega organskega avtoinduktorja« v strukturo tekoče vode – vključno s hipotezo, da tako »informirana« voda ohrani »spomin« na »vtiskovane« molekule. Za »elektrogeno vtiskovanje« so avtorji uporabili napravo, ki so jo imenovali Elibrator (glej tudi tehnologija Elibra na spletni strani Biona d.o.o: Znanost o vodi oz. Infopatija).

Paradigmatsko in vsebinsko vse skupaj spominja na razvpito objavo Benveniste o »spominu vode« v reviji Nature (glej prejšnje diskusije na Kvarkadabri). Ker ne biološki ne kemijski poskusi niso dokazali hipotez iz dispozicije disertacije, so avtorji po »staranju« vode vseeno »odkrili« domnevno novo lastnost vode – t.i. »avtotiksotropijo vode«, ki je bila »presenetljivo«  podobna že prej zavrnjenemu »opažanju« Vybirala in Vorácka (2007) o domnevni spremembi reoloških lastnostih s staranjem in pojavom, ki sta ga avtorja poimenovala »avtotiksotropija vode«. Paradigmatsko je to »presenetljivo odkritje« mogoče povezati s hipotezami o obstoju trajnih vodnih skupkov (zelo kratkoživi so mogoči!) oz. kar o »polimerni« vodi v tekočem stanju. Zgodba o polimerni vodi (ang. polywater) je še ena razvpita psevdoznanstvena in nedokazana hipoteza (Lippincott in sod. oz. Page in sod. Science 1969 in 1970) o lastnostih vode, ki ima zelo zanimivo in poučno zgodovino (več v Slate Magazine). Kot je razvidno iz zapisnika drugega, »uspešnega« zagovora na rektoratu, je somentor dr. P. Bukovec zastavil vprašanje Nadi V. tudi o »polimerni vodi« in o njeni povezavi z njenim doktorskim delom.

Ključno za razumevanje okoliščin o pričetku in koncu postopka s spornim doktoratom je, da natančno preberemo celotno prijavno dokumentacijo, s katero sta Bion d.o.o. in Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo UL 31.01.2008 kandidirala na razpis takratne TIA-e za mlade raziskovalce iz gospodarstva (Prijava 1. del in 2. del). To isto vsebino (čeprav z manjšim naborom raziskovalnih metod) je namreč Nada V. prijavila v vlogi za doktorsko temo in drugič, končno »uspešno« zagovarjala na rektoratu.

Če smo dobronamerni, ima zgodba o spornem doktoratu lahko tudi pozitiven vpliv na slovensko znanstveno srenjo: ponovno opozarja, da znanost ni imuna za stranpoti in nesoglasja o izsledkih raziskav. To je v naravi znanosti in vnaprejšnje zavračanje drznih hipotez bi zaviralo razvoj znanosti. Še vedno pa velja, da morajo biti dokazi prepričljivi in preverljivi. V našem konkretnem primeru, ki pa ni edinstven, verjetno ni šlo zgolj za znanost ampak tudi za trženjski motiv. Tako mentorju (Bion d.o.o.)  kot somentorju (Inštitut za trajnostni razvoj, Peter Bukovec s.p.) bi lahko z razlogom očitali nasprotje interesov.

V zaključek: sporni doktorat opozarja, da je treba ločiti med hipotezami in znanstvenimi dokazi, predvsem pa: nove znanstvene paradigme terjajo nove pristope, tehnike, metode, predvsem pa veliko širokega vedenja ter vsebinsko zelo argumentirane dokaze. Celo objave v revijah s faktorjem vpliva (celo Nature in Science ne) niso garant, da ne gre za zmote. Vsaj za »spomin vode« in obstoj »trajnih vodnih skupkov« trdnih neizpodbitnih eksperimentalnih dokazov za enkrat pač ni. Obe hipotezi sta tudi v nasprotju z osnovnimi termodinamskimi zakoni.

  • Vybíral in Vorácek. Long term structural effects in water: autothixotropy of water and its hysteresis. Homeopathy 2007, 96:183-8.
  • Lippincott in sod. Polywater. Science 1969, 164:1482-7.
  • Page in sod. Polywater: proton nuclear magnetic resonance spectrum. Science 1970 167: 51.