Uvodni nagovor na posvetu Ugled znanosti v javnosti

    Uvodni nagovor na včerajšnjem posvetu Ugled znanosti v javnosti.

    Pred nekaj tedni je bila objavljena javnomnenjska raziskava Ogledalo Slovenije 2016, v kateri so med drugim merili tudi stopnjo zaupanja javnosti v različne poklice. Znanstveniki so bili po tej raziskavi umeščeni na drugo mesto takoj za gasilci, kar pomeni, da slovenska javnost znanstvenikom kar zaupa. Presenetljiv na tej lestvici pa je bil podatek, da so bistveno nižje po zaupanju umeščeni univerzitetni profesorji, čeprav gre v večini primerov za iste ljudi. Pri znanstvenikih je stopnja zaupanja 60%, pri univerzitetnih profesorjih pa le 5%.

    Podatke iz te javnomnenjske meritve smo vzeli za eno od izhodišč naše današnje razprave o ugledu znanosti v javnosti. Vprašali se bomo, odkod takšna razlika v ugledu znanstvenikov in univerzitetnikov? Gre v tem primeru zgolj za napačne predstave, ki jih ima širša javnost o slovenskem akademskem okolju, ali rezultati javnomnenjske meritve dejansko opozarjajo na resno krizo javnega zaupanja v akademsko sfero? Zanimalo nas bo tudi, kaj lahko storimo, da se zaupanje v znanstvene in akademske inštitucije poveča.

    Če se za začetek našega razmisleka ozremo v zgodovino, lahko ugotovimo, da je družbena funkcija univerz in drugih podobnih akademskih inštitucij, že od srednjega veka bolj ali manj enaka. Univerze imajo pooblastilo, da ljudem podeljujejo strokovne nazive, ki jim javnost lahko zaupa. Za mnoge poklice namreč ne moremo hitro in zanesljivo presoditi, ali je nek posameznik dejansko dovolj usposobljen, da jih lahko varno opravlja. Zato imamo inštitucije, ki v imenu celotne družbe preverjajo, ali si konkretni ljudje dejansko zaslužijo zaupanje, da delujejo kot strokovnjaki za neko področje.

    Univerze opravljajo razmeroma pomembno družbeno funkcijo, zato predstavlja nizka stopnja zaupanja v univerzitetne profesorje, kot jo imamo trenutno pri nas, resen problem. Takšno nezaupanje v akademsko sfero se namreč širiti tudi na nazive, ki jih univerze podeljujejo. Naša visokotehnološka podjetja se menda pri zaposlovanju vse manj opirajo na formalno izobrazbo, saj ne opažajo več prepričljive korelacije med pridobljeno stopnjo izobrazbe in dejansko uspešnostjo na delovnem mestu.

    In kaj bi bili lahko glavni vzroki za zmanjševanje ugleda in zaupanja v akademsko sfero in nazive, ki jih ta podeljuje?

    Na javno podobo gotovo močno vpliva obnašanje predstavnikov akademske sfere v javnosti. Ti se prepogosto ne držijo dovolj strogo načela, da ko javno nastopajo kot predstavniki stroke, dejansko govorijo v imenu stroke. Prevečkrat se zgodi, da koga, ko s svojim akademskim naslovom nastopa v javnosti, zapeljejo osebne ideološko-politične preference, prav tako pa so bila vsaj v preteklosti problematična tudi razna “kvazi strokovna mnenja”, ki so jih profesorji proti plačilu podpisovali s svojimi akademskimi titulami. Pri naravoslovcih in tehnikih je pogosto težava tudi, da se s svojimi mnenji kot strokovne avtoritete oglašajo pri problemih, ki so daleč od področja, na katerem so strokovnjaki.

    Poleg tega, da je akademski svet premalo strog in kritičen do tistih v lastnih vrstah, ki s svojim delovanjem škodijo ugledu stroke, je resen problem tudi, da sami univerzitetniki, podobno pa velja tudi za zaposlene na inštitutih, večinoma sploh ne zaupajo več lastni strokovni presoji. Kot verjetno veste, se zadnje čase vse pomembne odločitve glede hierarhije v akademskem svetu prepušča algoritmom. Tudi najboljši strokovnjaki naj ne bi bili več dovolj nepristranski, da bi lahko avtonomno presojali, kdo si zasluži kakšno mesto v akademski hierarhiji, zato se vse tovrstne odločitve opravijo algoritmi. Komisije, ki so nekoč vsebinsko presojale, kdo je dovolj usposobljen za posamezni naziv, sedaj le še preverjajo, če so podatki pravilno podani algoritmom.

    Ker pa je splošni trend delegiranja opravil na algoritme verjetno nemogoče zaustaviti, se je smiselno osredotočiti vsaj na to, da bodo lahko algoritmi dejansko po svoji najboljši moči opravljali delo, ki smo jim ga zaupali. Sedaj je namreč tako, da so parametri in formule v algoritmih, ki urejajo hierarhijo na univerzah in inštitutih, nastavljeni po občutku in ne na osnovi raziskav.

    Da bi algoritmom lahko zaupali, bi jih bilo treba najprej ustrezno testirati in prilagoditi za posamezne vede oziroma stroke. Preverjati bi jih morali podobno, kot na zgodovinskih podatkih iz vremenskih postaj preizkušajo algoritme za napovedovanje vremena. Tudi na osnovi podatkov o dejavnosti znanstvenikov v preteklosti bi morali najprej preučiti, ali algoritmi za vzpostavljanje akademske hierarhije dejansko ustrezno razporedijo ljudi, ki so se v preteklosti izkazali kot pomembna imena v svoji stroki.

    O splošnem zaupanju javnosti v znanost in znanstvenike, pa je bil pred nekaj dnevi v reviji Nature objavljen zanimiv komentar, v katerem avtorica ugotavlja, da je vzrok širjenja nezaupanja v znanost predvsem v napačni predstavi, ki jo ima širša javnost o znanosti.

    Vse več znanstvenih področij se namreč ukvarja z zelo kompleksnimi sistemi, v katerih je težko postaviti jasne deterministične zaključke v smislu: če storimo A, bo prišlo do učinka B. Zato se vsakič, ko nova znanstvena spoznanja spremenijo katero od takšnih poenostavljenih vzročnih povezav, javno zaupanje v znanost zmanjša, saj dobijo ljudje občutek, da znanost neprestano spreminja svoje ugotovitve.

    Komentar zaključi z napotkom, da je naloga nas vseh, ki smo dejavni v znanosti, da javnost čim bolj razumljivo in natančno obveščamo o celotnem sistemu delovanja znanosti in ne le o medijsko odmevnih poenostavljenih povzetkih v smislu “znanstveniki so ugotovili, da so maščobe slabe za zdravje”.

    Pri Kvarkadabri se že vrsto let trudimo govoriti o znanosti na način, ki je hkrati informativen in razumljiv, a vseeno ne preveč poenostavljen. Vseskozi si zelo prizadevamo tudi, da skupaj z rezultati predstavimo še načine, kako so raziskovalci prišli do svojih spoznanj. Tako si lahko javnost ustvari bistveno bolj realistično sliko o tem, kaj dejansko pomeni neko znanstveno odkritje.

    Naš današnji posvet je namenjen predvsem temu, da iz različnih zornih kotov premislimo vprašanje zaupanja javnosti v znanost in znanstvenike. Dobro pa bi bilo tudi, če bi na koncu prišli do skupne ugotovitve o tem, kaj konkretno lahko naredimo, da bo se bo zaupanje v akademske in znanstvene inštitucije pri nas povečalo.

    Deli