Patentna vojna za biotehnologijo prihodnosti CRISPR-Cas9

    Ima lahko nekdo patent za izdelavo vseh žogic za tenis, njegov tekmec pa patent za izdelavo zgolj zelenih teniških žogic? Glede na odločitev ameriškega patentnega urada 15. februarja 2017 je takšno stanje kot kaže mogoče. Inštitutu, ki je povezan z univerzo Harvard, so priznali patent za tehnologijo CRISPR-Cas9 v celicah z jedrom, medtem ko bo kot kaže Kalifornijska univerza isto tehnologijo patentirala v vseh okoljih. Kaj takšna odločitev pomeni v praksi, še ni povsem jasno. Je pa zanimivo, da naj bi na odločitev patentnega urada vplivala iskrenost iznajditeljice tehnologije Jennifer Doudna, ki je v svojem izvornem poročilu o odkritju zapisala, da ima z aplikacijo tehnologije na celice z jedrom še nekaj težav. Te težave naj bi menda prvi odpravil Feng Zhang iz konkurenčnega laboratorija, zato ima sedaj priznan patent za tehnologijo CRISPR-Cas9 v evkariontskih celicah, med katere spadajo tudi človeške.

    Več o tehnologiji si lahko preberete v sestavku CRISPR – biotehnologija prihodnosti:

    Leta 2012 se je biokemičarki Jennifer Doudna porodila ideja, da bi lahko metodo bakterijske imunske obrambe proti virusom uporabila kot univerzalno orodje za urejanje genetskega zapisa v katerikoli živi celici. S sodelavci je ugotovila, da je sistem mogoče prilagoditi tako, da je uporaben kot nekakšne molekularne škarje, s katerimi lahko izvajamo zelo natančno definirane operacije v genomih živih celic.

    Takrat je bilo že potrjeno, da predstavlja CRISPR neke vrste bakterijski imunski sistem, ki zadrži dele virusne DNK in jih lahko kasneje bakterija uporabi za prepoznavo napadalcev, ko se ti ponovno pojavijo. CRISPR deluje s pomočjo encimov Cas (CRISPR-associated proteins), ki prerežejo dvojno vijačnico DNK. Gene z zapisom za specifični encim Cas9 so našli v bakterijskem genomu v bližini zaporedij CRISPR.

    Mehanizem v bakterijskih celicah deluje po naslednjem protokolu. Dele virusne DNK, ki se shranijo v vmesne variabilne regije CRISPR, bi lahko opisali kot celične sezname fotografij in opisov sovražnikov, ki jih je bakterija že srečala. S pomočjo takih »slik« se lahko encimi Cas9 spremenijo v zelo učinkovito orožje oziroma orodje. Na osnovi DNK-zaporedij nevarnih virusov se tvorijo molekule RNK, ki se vgradijo v encime Cas9. Encim z ugnezdeno molekulo RNK, ki ustreza zaporedju virusne DNK, nato potuje po celici in se poskuša vezati na vsako DNK, na katero naleti. Če se zaporedje RNK na encimu ne ujema z najdeno DNK, se ne bo zgodilo nič in encim bo nadaljeval iskanje. Ko pa naleti na DNK, ki se natančno prilega v encimu shranjeni RNK, bo najdeno DNK razsekal in s tem uničil. (CRISPR – biotehnologija prihodnosti)