V zadnjih nekaj letih so družabna omrežja prodrla tudi v znanost. Portali, kot so ResearchGate, Academia.edu in Mendeley, postajajo vedno bolj priljubljeni, saj omogočajo osebno prepoznavnost raziskovalcev in njihovega dela ter povezovanje znanstvenikov z vsega sveta. Med drugim ponujajo preprosto nalaganje in javno objavo avtorskih kopij znanstvenih publikacij, kar je zaradi sodobnega pritiska k čim večji citiranosti še posebej mamljivo. Nekatere tuje raziskovalne agencije že zahtevajo odprt dostop do znanstvenih raziskav, ki so jih financirale, da bi se povečala uporaba pridobljenih informacij; z letošnjim letom bo to začela spodbujati tudi ARRS. Ker ima vsaka založniška hiša drugačna pravila glede t.i. samoarhiviranja (ang. self-archiving) znanstvenih publikacij, zlahka pride do kršitev založniških pravic, v kolikor nismo pozorni na pravilno obliko samoarhiviranega gradiva.

Da nas ne bi kdaj v prihodnosti doletel umik samoarhiviranih publikacij ali obtožbe o spornih znanstvenih praksah, si lahko pomagamo s podatkovno bazo SHERPA/RoMEO, ki jo od leta 2006 vodi Center za raziskovalne komunikacije Univerze v Nottinghamu. SHERPA/RoMEO na enem mestu združuje podatke o založniških pravicah za 22.000 znanstvenih publikacij, ki jih izdaja 2360 založnikov iz 99 držav. Osemdeset odstotkov evidentiranih založnikov podpira vsaj eno obliko samoarhiviranja.

Posnetek iskalnika SHERPA/RoMEO (25. 3. 2017)

SHERPA/RoMEO znanstvene publikacije glede na strogost založniških pravil deli v štiri kategorije, ki so za lažjo orientacijo označene z barvami:

  • pri publikacijah iz »zelene« kategorije lahko samoarhiviramo tako tipkopis pred recenzijo kot po recenziji, pri nekaterih pa tudi založniško (tiskano) različico;
  • »modra« kategorija označuje publikacije, pri katerih lahko samoarhiviramo zadnji tipkopis iz recenzijskega postopka, pri nekaterih pa tudi založniško različico;
  • pri publikacijah iz »rumene« kategorije lahko samoarhiviramo le prvi oddani tipkopis pred recenzijskim postopkom;
  • v »belo« kategorijo so razvrščene publikacije, pri katerih samoarhiviranje ni dovoljeno.

SHERPA/RoMEO razločuje med tipkopisi (ang. pre-print, post-print) ter založniško oblikovanimi različicami publikacij v formatu PDF, katerih praviloma ni dovoljeno samoarhivirati. Založniki, ki omogočajo neposredno samoarhiviranje končnih različic brez plačila ali embarga, so navedeni na posebnem seznamu. Čeprav je baza SHERPA/RoMEO ažurna, je priporočljivo preveriti navedene podatke tudi na spletnih straneh založnikov.

Kot primer si poglejmo podatke za Geografski zbornik, ki ga izdaja Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. Uvrščen je v »modro« kategorijo: samoarhiviramo lahko zadnjo različico iz recenzijskega postopka ali končni, založniško oblikovani PDF dokument. SHERPA/RoMEO nas tudi opomni, da moramo pri tem navesti vir dokumenta in založniške pravice.

Podatki za Geografski zbornik v bazi SHERPA/RoMEO (25. 3. 2017)

Z upoštevanjem navodil o pravilnem samoarhiviranju znanstvenih publikacij lahko brez posledic v polni meri izkoristimo moč znanstvenih družabnih omrežij. Enaka pravila veljajo za objavo znanstvenih publikacij na osebnih spletnih straneh, na spletnih straneh raziskovalnih skupin in v univerzitetnih repozitorijih. Tudi pri deljenju publikacij med posamezniki preko elektronske pošte ali na zasebno zahtevo preko sporočilnih kanalov znotraj družabnih omrežij smo na varnejši strani, če upoštevamo načela samoharhiviranja, saj je izmenjava založniških različic odprta za interpretacijo.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here