Da bi proučil, kako ljudje razmišljamo, je angleški psiholog Peter Wason sredi šestdesetih let 20. stoletja več osebam zastavil preprosto logično uganko. Prednje je položil štiri karte, ki so imele na eni strani številke, na drugi pa modro ali rdečo ploskev. Zanimalo ga je, katere izmed kart s podobami 9, 44, modra in rdeča je treba obrniti, da preverimo spoštovanje pravila, po katerem imajo karte s številom, manjšim od 18, na drugi modro barvo.

Katere zgornje karte je treba obrniti, da preverimo spoštovanje pravila, po katerem imajo karte s številom, manjšim od 18, na drugi modro barvo?

Ko je leta 1966 Wason prvič izvedel eksperiment, je nalogo pravilno rešilo manj kot 10 odstotkov oseb. Tudi ko so več desetletij kasneje poskus ponovili, so bili rezultati podobni. Ob eni izvedbi testa je nanj pravilno odgovorilo le 8 odstotkov študentov zgodovine, 29 odstotkov študentov matematike in presenetljivo le 43 odstotkov profesorjev matematike.

Zanimivo pri tej logični uganki je to, da jo lahko brez večjih težav razreši skorajda vsakdo, če jo le iz abstraktne oblike preoblikuje v resnično situacijo iz vsakdanjega sveta. Če številke na kartah ustrezajo starosti oseb v baru, barva na drugi strani kart pa označuje, ali pijača, ki jo pijejo, vsebuje alkohol (rdeča) oziroma je brezalkoholna (modra), postane naloga naenkrat zelo preprosta. Ko inšpektor vstopi v bar, mora preveriti, ali katera od mladoletnih oseb krši pravilo, da ne sme piti alkohola.

Če so v baru štiri osebe, za katere vemo, da je ena stara 9 let, druga 44 let, tretja pije alkoholno pijačo, četrta pa brezalkoholno, je povsem jasno, pri kom obstaja možnost, da odkrijemo kršenje zakona. Nesmiselno je, da preverjamo, kaj pije polnoletna oseba, prav tako je vseeno, koliko je stara oseba, ki pije brezalkoholno pijačo. Preveriti moramo le, kaj pije mladoletna oseba in koliko je stara oseba, ki pije alkohol. Pravilni odgovor logične uganke sta tako karti 9 in rdeča.

Misliti hitro in počasi

Od kod takšna razlika v težavnosti reševanja naloge, če gre v obeh primerih za povsem enak logični problem? Zakaj skoraj vsi takoj razberemo pravo rešitev, ko nalogo prevedemo v situacijo iz resničnega življenja, bistveno težje pa pridemo do enakega zaključka, če problem obravnavamo abstraktno?

O Wasonovem problemu štirih kart je bilo napisanih že veliko strokovnih razprav, a za nas je zanimiv predvsem zato, ker lepo ilustrira eno od pomembnih značilnosti delovanja človeških možganov. Ljudje imamo v glavi dva vzporedna sistema za mišljenje, ki jima poenostavljeno pravimo intuicija in razum. Človeštvo pozna ta dva sistema v različnih oblikah in poimenovanjih že zelo dolgo, pomemben napredek v njunem razumevanju pa se je zgodil šele v zadnjih desetletjih, ko so avtomatski intuitivni sistem odzivanja in razmišljanja začeli znanstveniki zelo natančno proučevati tudi z empiričnimi raziskavami.

Psiholog, nobelovec za ekonomijo in strokovnjak za odločanje Daniel Kahneman v odmevni knjigi  Razmišljanje, hitro in počasno (Umco, 2016) ti dve obliki mišljenja poimenuje kar sistem 1 in sistem 2 oziroma hitro in počasno razmišljanje, a je bolj nazorno, če ju označimo kar kot intuicijo in razum.

Intuitivni sistem je nekakšen nezavedni avtopilot, ki večino časa vodi naše delovanje, pri čemer je bistveno bolj vpliven, kot se zavedamo in si priznavamo, saj je skrivni avtor večine naših odločitev. Intuitivni sistem deluje hitro, avtomatsko, brez napora in brez zavedanja, da se sploh kaj dogaja, medtem ko razumski sistem potrebuje za zagon usmerjeno pozornost in zavestni napor, saj je energetsko zelo potraten. Prav zaradi varčevanja z energijo je razumski sistem po svoji naravi len in se raje ne vmešava v odločitve avtopilota, če v to ni prisiljen.

Delitev dela med obema sistemoma je večinoma zelo učinkovita. Zavestni sistem praviloma brez premisleka privzame nasvete avtopilota, pri čemer se večinoma sploh ne zaveda, da mu je odločitve nekdo sugeriral. Nezavedni intuitivni sistem zavestnemu racionalnemu sistemu neprestano pošilja sporočila prek signalov, ki jih občutimo kot čustva in občutki v telesu. Ti intuitivni indici, ki se jih velikokrat ne zavedamo, so zelo pomembni za naše normalno delovanje.

Ko intuitivni sistem zaide v težave in ne ve, kako bi se odločil, se kot pomoč aktivira razumski sistem. Običajno se to zgodi takrat, ko pride do dogodka, na katerega avtopilot ni pripravljen oziroma za katerega ni bil vnaprej programiran. Zunanji znak, da je pri nekom močneje aktiviran zavestni racionalni sistem, so razširjene zenice.

Pomembna značilnost intuitivnega sistema oziroma avtopilota je tudi to, da ga ni mogoče izklopiti. Neprestano deluje, če to želimo ali ne. Preventivno se je tako dobro zavedati, kdaj nas avtopilot lahko zavede, in v takšnih situacijah zavestno pogosteje aktivirati razumski sistem oziroma nadzornika.

Kako javnost dojema ideje

Ko smo nalogo s štirimi kartami iz abstraktne oblike preoblikovali v konkretno zgodbo iz resničnega sveta, smo uporabili govorico, ki jo lahko razume tudi hitri intuitivni možganski sistem mišljenja običajnega človeka, ki ni strokovnjak za logiko. Če nalogo formuliramo tako, da jo lahko pravilno dojame in razreši tudi možganski sistem za hitro mišljenje, za razreševanje ne potrebujemo posebnega dodatnega napora. Vse, kar moramo storiti, je le to, da se vživimo v situacijo, in že nam je hkrati jasen tudi pravilen odgovor na vprašanje.

Da neka ideja sploh lahko postane aktivni del javne razprave, jo moramo oblikovati po podobnem postopku, kot smo ga izvedli pri nalogi s štirimi kartami. Da lahko širša javnost dojame in vrednoti nove ideje, jih mora dojeti tudi na intuitivni ravni. Šele takrat imajo ideje dejansko tudi možnost vplivanja. Če jih nihče ne prevede v obliko in govorico, ki jo razume tudi intuitivni sistem mišljenja povprečnega državljana, ideje v javnosti ne bodo zaživele oziroma bodo napačno razumljene.

Ko strokovnjaki nastopajo v javnosti, pogosto pozabljajo, da je njihov intuitivni sistem mišljenja posebej prilagojen konkretnemu področju znanja, s katerim se ukvarjajo. Strokovnjak za neko področje skozi dolgoletno šolanje razvije sposobnosti, ki mu omogočajo, da veliko informacij, ki se tičejo njegove stroke, procesira s pomočjo avtomatskega sistema mišljenja. Tako ima razum prost, da ga po potrebi uporabi takrat, ko mora kaj posebej preveriti oziroma opraviti nadzor nad rešitvijo, ki jo avtomatsko sugerira njegova za to področje posebej šolana intuicija.

Zato je pomembna naloga vseh, ki posredujejo ideje v javnost, da jih formulirajo tako, da so razumljive in dojemljive tudi za avtomatski sistem mišljenja večine ljudi. Le tako imajo lahko ideje dejanski vpliv v javnosti in so zmožne spreminjati tudi navade oziroma ustaljene nastavitve avtomatskega sistema odzivanja pri ljudeh.

Avtomatski sistem lahko denimo kompleksne argumente o pomenu cepljenja za javno zdravje oklesti v preprosto formulo, da želijo zlobne farmacevtske korporacije s cepivi zgolj zaslužiti, pri čemer jim ni mar za paciente. Povsem isti argumenti pa lahko v intuitivnem sistemu nekoga drugega sprožijo povsem drugačne miselne asociacije. Cepljenje lahko intuitivno dojame kot zelo učinkovito metodo, ki nas varuje pred nevarnimi boleznimi. Prva miselna asociacija v tem primeru niso morebitni stranski učinki cepiva in dobički podjetij, ampak hude posledice v primeru, če bi za katero od bolezni, proti katerim se cepimo, dejansko zboleli.

Za normalno delovanje javnega prostora, v katerem je mogoča razumska razprava o družbeno pomembnih problemih, je zelo pomembno, da so ideje predstavljene tako, da jih lahko pravilno razume tudi intuitivni sistem večine ljudi. Če so predstavljene le na način, ki je blizu strokovnjakom, si bodo avtomatski sistemi večine ljudi sami poenostavili sporočilo. Pri tem bodo čustveno in retorično spretno pričevanje znane osebe vrednotili kot bistveno bolj zanesljivo od suhoparnega naštevanja rezultatov znanstvenih študij. Podatek o tem, kdo je nekaj izjavil in kako prepričljiv je bil, bo imel bistveno večji pomen od tega, kaj je bilo v resnici povedano. Javni prostor izmenjave argumentov se tako lahko spremeni v boj za to, komu bo uspelo na svojo stran pridobiti več ljudi, tako da bo ugajal njihovim predsodkom. Takšnemu sistematičnemu naslavljanju zgolj čustev in osebnih prepričanj ljudi pravimo postfaktična doba. Za ohranitev duha in tradicije razsvetljenstva je zato zelo pomembno zavedanje, da imajo argumenti v javnosti resnično moč šele, če so formulirani tako, da jih sliši tudi avtomatski sistem v možganih nestrokovnjakov.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here