Tomaž Pisanski: “Naša najstarejša in največja univerza je bolna”

    Tomaž Pisanski, profesor na oddelku za matematiko ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko, v daljšem sestavku, ki ga je v soboto 29. 4. 2017 objavil v Sobotni prilogi Dela, ugotavlja, da je “naša najstarejša in največja univerza bolna. Ima nekaj hudih prirojenih in privzgojenih pomanjkljivosti. Naj naštejem le štiri: manjka ji hrbtenica, izgubila je kompas, nima daru govora, razkraja jo strah pred reprodukcijo.” Tule je odlomek:

    Univerzo v Ljubljani pesti kronično pomanjkanje daru govora. Drugače povedano: univerza molči. Ob kazenskih ovadbah na Univerzi v Ljubljani v zvezi z razvpitimi dodatki za stalno pripravljenost nekaterih vodstvenih struktur je v prispevku Presenečenje z dodatkom (Delo, 5. avgusta 2016) novinarka Tina Kristan postavila več pomembnih vprašanj, ki so vredna branja in premisleka. Sama si je, na primer, odgovorila na vprašanje: »Se je ostro oglasil vsaj kdo, ki bi ga po službeni dolžnosti moralo skrbeti za ugled visokega šolstva, univerze in njenih članic? Ne.« Žal ne pojasni, zakaj so vsi tiho. Se pa zdi, da pojasnila ni težko najti. Razlog za molk lahko iščemo predvsem v dejstvu, da ljubljanska univerza že od nekdaj velja za »molčečo univerzo«.

    Takole jo je pred desetletji videl matematik France Križanič: »Univerze nimamo več in bolje je, da je ni. Klečeča in molčeča univerza je nacionalna sramota, sramota zase in sramota za tistega, pred katerim molči in kleči.« Zato ni čudno, da molči tudi danes. Edina razlika je, da je takrat klečala pred CK-jem, zdaj pa kleči kar pred združbami, ki vladajo njej, njenim fakultetam in oddelkom ter delijo razne dodatke, kakor so nekoč delili fevde.

    Zaradi »slabe podobe v medijih« je ena od fakultet sprejela pravilnik, ki plačuje do 500 evrov vsak časopisni prispevek, ki lepo govori o raziskovalnem delu na fakulteti. Ta stimulacija ni namenjena kvalitetnim raziskavam, ampak tistemu, ki razloži javnosti, da je fakulteta »ugledna«.

    Seveda niso vse članice Univerze v Ljubljani v enakem položaju in najbrž omenjene anomalije niso razširjene povsod. Nevpletenost članice pa je ne odvezuje odgovornosti za ugled univerze. In molk je v primeru dodatkov za stalno pripravljenost zelo zgovoren.

    Zavedati se moramo, da akademski krogi nadvse spoštujejo zakon omerte, molka. Bolj ko nekdo molči in varuje nečedne skrivnosti, bolj »ugleden« ostaja. Kdor omerte ne spoštuje in išče pravico zunaj združb (pri sindikatih, v medijih, na sodišču), postane hitro predmet občega prezira in zaprejo se mu vsa vrata. Profesorja Križaniča pa je za kršenje zakona omerte zadela kazen damnatio memoriae, prekletstvo spomina. …

    Se mi pa dozdeva, da Univerza v Ljubljani ni več sposobna na sebi opraviti tako temeljitega kirurškega posega, ki bi ustavil gangrenozne procese. Če bi šlo za kakšno manjšo, zasebno univerzo ali fakulteto, se niti ne bi splačalo vložiti truda v to nehvaležno pisanje. Ker pa gre za ustanovo, ki narekuje ton našemu celotnemu visokošolskemu in raziskovalnemu sistemu, pa njeno arogantno sporočilo drugim ustanovam in mladim, da so pomembni le argumenti moči, ne pa moči argumentov, ne sme ostati brez kritike. Ne vidim rešitve za Slovenijo, brez globoke katarze ljubljanske univerze.

    (vir: Skoraj stoletnica, ki je bolna in potrebna katarze)

    SHARE

    3 COMMENTS

    1. >Pomanjkanje hrbtenice je narekovalo nenehno naslanjanje univerze na oblast. Po osamosvojitvi pa se je stanje še poslabšalo, saj univerza kar visi na oblasti in skorajda ni vlade, v kateri ne bi imela kakšnega svojega ministra.

      Saj ravno zato je jamranje UL, ki je popolnoma zlizana z oblastjo, precej smešno.

      > Z možnostjo višješolskih programov je nelojalno konkurirala politehnikam in zatrla njihov razvoj.

      Katerim politehnikam in zakaj bi morali razvijati posebne institucije za VSTR študij?

      >Tudi svoje nasprotovanje ustanavljanju novih visokošolskih zavodov je utemeljevala s skrbjo za kvaliteto, češ, Slovenci si ne moremo privoščiti (pod)povprečnega izobraževanja.

      Monopolni položaj UL še vedno ima. Potrebno si je pogledati zadnje rezultate razpisa ARRS.

      >Če bi kupili enega nobelovca ali pa vsaj enega visokocitiranega raziskovalca, bi univerza poskočila na lestvici za nekaj sto mest.

      Rektor pač išč bližnjico. Čeprav je verjetno treba opozoriti, da so vse vveljavne lestvice tako ali drugaće #rigged.

      > Treba je dvigniti zahteve za vpis, piše rektor. Taki, odlični bruci se bojo najbrž učili kar sami.

      Tudi druge univerze (npr. UM) niso imune na tovrstne nebulozne ideje.

      >Poleg tega pa taka politika zapira univerzo in ustvarja iz drugih univerz in inštitutov po nepotrebnem »sovražno« konkurenco ter negativno vpliva na meduniverzitetno sodelovanje.

      Po drugi strani je pa tako: imamo kup zraslih ustanov, brez lastnega kadra, ki bi učili z uveljavljenimi učitelji UL, UM…Seveda bi jih plačeval pogodbeno. Hkrati pridobivajo študente z uveljavljenimi imeni, na UM npr. pa vodstvo grozi, kako bo ukinjalo študijske programe, ki ne bodo imeli vpisa. Hočeš nočeš pač lovimo študente iz istega bazena.

      >Univerzitetni učitelj ima namreč pravico do 120-odstotne zaposlitve: 100 odstotkov je redne, 20 odstotkov pa dopolnilne, običajno za vrhunsko raziskovalno delo. Če bi univerza ali njena članica zagotovila vsakemu sodelavcu 20-odstotno dodatno zaposlitev, bi ne bilo diskriminacije. Žal pa raziskovalnega denarja ni dovolj za vse. Zato so lahko le nekateri zaposleni 120-odstotno na Univerzi v Ljubljani. Mlajši raziskovalci so na primer popolnoma odvisni od uveljavljenih raziskovalcev, ki jih po svoji presoji lahko vključijo ali pa ne v svojo projektno ekipo in jih na ta način lahko dodatno plačujejo.

      Ja ampak teh 120% je pravzaprav edini instrument, ki na nek način odpravlja uravnilovko (če pač privzamemo, da so tisti, ki pridobijo projekte bolj pridni in pustimo ob strani vse stranpoti slovenskega sistema). S temi 120% je bila še nekaj časa prava obsesija na tem portalu in se obnašali kot da je odprava tega rešitev za vse probleme. V resnici pa gre za ukrep na nivoju ukinjanja 2. januarja.

      >Še en problem se pojavlja. Za izvolitev v naziv rednega profesorja mora biti kandidat mentor pri doktoratu. Ker doktorskih študentov primanjkuje, je mlajšim učiteljem zelo težko dobiti kandidata, saj se včasih za dobre študente »pulijo« vplivni profesorji. Konkurenčna klavzula pa mu lahko prepreči, da bi bil lahko mentor ali somentor kandidatu na drugi univerzi. Tako so tisti, ki niso všečni vodstvu, še dodatno diskriminirani.

      Doktorski študij je po zapletu z Nado Verdel res nekaj, čemur se kaže na UL povsem izogniti.

      >Že več let namreč obstaja razmeroma velika skupina deprivilegiranih docentov in izrednih profesorjev, ki so zaposleni in plačani kot asistenti. Nekateri dekani nas prepričujejo, da za odpravo tega izkoriščevalskega odnosa, za prevedbo v nazive, ni denarja. Za nezakonite dodatke za stalno pripravljenost pa dekani niso imeli težav izbrskati denarja.

      Za tisto so imeli t.i. tržni denar. Za docente in IPje pa rabijo sistemskega, ki ga res nimajo.

      >Med zadnjimi kandidati za rednega profesorja matematike dva kandidata nista bila izvoljena, čeprav izpolnjujeta vse potrebne pogoje. Nobeden od njiju ne podpira dodatkov za stalno pripravljenost in eden od njiju je izredni profesor na asistentskem mestu. Tako se utrjuje »teror večine« in vse manj je možnosti, da bi se anomalije popravile kar same znotraj oddelka.

      Marsikdo kandidira v naziv (tudi RP) samo zato, da ima mir s temi izvolitvami in da lahko začne normalno delati brez, da vsakih 5 let prešteva članke in se pri tem tudi zaveda, da morda ne bo plačan po tem nazivu (UM je sicer morala vsaj znotraj delovnega mesta visokošolski učitelj to uskladiti z nazivi, res pa je da so še vedno asistenti z doktorati z nazivi izrednega profesorja). Na UM je establišment ubral drugo taktiko in začel govoriti o inflaciji nazivovo in vezavi delovnega mesta in izvolitve, razpisih itd. Seveda nihče ne ve kako bi naj to funkcioniralo.

      >Ukinitev 20-odstotnega dopolnilnega dela je v tej situaciji najbolj preprosta formula za poenostavitev zapleta in za bolj pravično plačevanje sodelavcev.

      Torej vse kar avtor ob tem silnem moraliziranju zagovarja, je torej zgolj redistribucija sredstev? Bi se on kot nosilec projekta strinjal, da s projetknim denarjem upravlja nekdo drug?

    2. Edina razlika je, da je takrat klečala pred CK-jem, zdaj pa kleči kar pred združbami, ki vladajo njej, njenim fakultetam in oddelkom ter delijo razne dodatke, kakor so nekoč delili fevde.

      Glede na količino ministrov, ki izhaja iz UL, je UL del establiššmenta. Kakršnakoli kritična drža do oblasti je zato seveda utopična

      Z možnostjo višješolskih programov je nelojalno konkurirala politehnikam in zatrla njihov razvoj.

      Katere politehnike pa imamo v Sloveniji? Sicer pa razločevanje UNI-VSTR je v času Bolonje verjetno povsme nepotrebno.

      Sprva je bilo še razumljivo, da je enačila sebe s kvaliteto, potem pa je postajalo vse bolj očitno, da žal razume kakovost le kot ohranjanje svojega monopolnega položaja.

      Ko gre za pridobitne storitve, je seveda konkurenčna klavzula razumljiva tudi na javnih univerzah. Omejevanje poučevanja pa je seveda absurd.

      Po drugi strani pa je seveda res, da so predvsem privatne inštitucije brez lastnega kadra z gostujočim iz javnih univerz nelojalna konkurenca. V času manjših generacij je reakcija s konkurenčno prepovedno edina logična. Res je tudi, da nosilci projektov želijo upravljatiz denarjem, ki ga pripeljejo, ne pa da to počne fakultetni establišment ali pa celo administracija. Obvodi so (seveda poleg čisto prvinskega pohlepa) tudi posledica tega.

      Univerzitetni učitelj ima namreč pravico do 120-odstotne zaposlitve: 100 odstotkov je redne, 20 odstotkov pa dopolnilne, običajno za vrhunsko raziskovalno delo. Če bi univerza ali njena članica zagotovila vsakemu sodelavcu 20-odstotno dodatno zaposlitev, bi ne bilo diskriminacije.

      Očitno je po novem diskriminacija, če nekdo, ki dela na projektu dobi višjo plačo kot nekdo, ki ne.

      Še en problem se pojavlja. Za izvolitev v naziv rednega profesorja mora biti kandidat mentor pri doktoratu. Ker doktorskih študentov primanjkuje, je mlajšim učiteljem zelo težko dobiti kandidata, saj se včasih za dobre študente »pulijo« vplivni profesorji. Konkurenčna klavzula pa mu lahko prepreči, da bi bil lahko mentor ali somentor kandidatu na drugi univerzi. Tako so tisti, ki niso všečni vodstvu, še dodatno diskriminirani.

      Po epizodi z Nado Verdel doktorskega študija na UL ne bi nikomur priporočal. Kar se ostalega tiče se pa načeloma strinjam z avtorjem.

      Zanimivo je, da nekateri dekani nikakor ne zmorejo rešiti težkega problema, ki hromi odnose znotraj nekaterih fakultet in je za Univerzo v Ljubljani tudi velika sramota. Že več let namreč obstaja razmeroma velika skupina deprivilegiranih docentov in izrednih profesorjev, ki so zaposleni in plačani kot asistenti. Nekateri dekani nas prepričujejo, da za odpravo tega izkoriščevalskega odnosa, za prevedbo v nazive, ni denarja. Za nezakonite dodatke za stalno pripravljenost pa dekani niso imeli težav izbrskati denarja.

      UL pri tem ni izjema. V UM so menda celo nekateri redni profesorji plačani kot asistenti. Seveda je pa res, da je za honorarje namenjen t.i. tržni denar, za pedagoško delo se pa plačuje iz uredbe in tistega denarja seveda primanjkuje. Establišment na UM je pričel ugotavljati, da je preveč visokih nazivov in začel govoriti o piramidi, bedariji, ki se ji reče razpisi za delovno mesto s hkratno habilitacijo ter zaostrovanju meril. Seveda pa to obstoječega problema v ničemer ne rešuje.

      Med zadnjimi kandidati za rednega profesorja matematike dva kandidata nista bila izvoljena, čeprav izpolnjujeta vse potrebne pogoje. Nobeden od njiju ne podpira dodatkov za stalno pripravljenost in eden od njiju je izredni profesor na asistentskem mestu. Tako se utrjuje »teror večine« in vse manj je možnosti, da bi se anomalije popravile kar same znotraj oddelka.

      Habilitacije so priljubljeno sredstvo discipliniranja visokošolskih učiteljev (razen tistih, ki pač postanejo redni profesorji). Sam se strinjam, da so merila za RPje visoka vendar, ko jih nekdo doseže, ne bi smelo biti več težav pri izvolitvi.

      Ukinitev 20-odstotnega dopolnilnega dela je v tej situaciji najbolj preprosta formula za poenostavitev zapleta in za bolj pravično plačevanje sodelavcev.

      O teh 20% je bilo na tem portalu napisanega že ogromno. V resnici pa ukinitev tega ne bi rešilo ničesar.

      http://www.kvarkadabra.net/2014/01/rezanje-uklescene-roke-ali-racioniranje/

    LEAVE A REPLY

    Please enter your comment!
    Please enter your name here