V nenapovedanem televizijskem nagovoru državljanom je indijski predsednik vlade Narendra Modi 8. novembra 2016 več kot milijardo prebivalcev Indije zelo presenetil, saj je napovedal, da ob koncu dneva najbolj razširjena bankovca v državi za 500 in 1000 rupij (v vrednosti približno 10 evrov) ne bosta več veljavno plačilno sredstvo. Povedal je tudi, da bodo ljudje seveda lahko zamenjali stare bankovce za nove, a le do 30. decembra 2016. Po tem datumu bodo stari bankovci izgubili vso vrednost in postali ničvreden papir.

Namen nenavadnega ukrepa, s katerim so iz obtoka umaknili dva najbolj razširjena bankovca, je bil zatreti črni trg in korupcijo, pa tudi kaznovati vse, ki so se okoristili z nelegalnimi posli in so imeli zato pri sebi shranjene večje količine gotovine. Oba ukinjena bankovca sta namreč predstavljala kar 86,4 odstotka vse gotovine v uporabi, kar 98 odstotkov vseh denarnih transakcij v Indiji pa je takrat potekalo v fizičnem denarju, le malo je bilo namreč nakupov s karticami in podobnimi modernimi plačilnimi sredstvi.

Ukrep je sprva povzročil veliko zmedo in ogromno težav. Ljudje so morali pred bankami in bankomati čakati v dolgih vrstah, da so dobili nove bankovce, saj starih naenkrat nihče ni več sprejemal. Pojavila se je tudi nova težava, saj trgovci niso imeli dovolj drobiža, da bi kupcem vračali razliko, ko so ti želeli pri manjših nakupih plačati z novim bankovcem denimo za 2000 rupij, ki so ga dobili v banki. Mnogi ljudje zato tudi takrat, ko jim je končno uspelo dvigniti nove bankovce, teh niso mogli uporabiti za nakup hrane ali zdravil, če znesek ni bil dovolj velik, da prodajalcu ni bilo treba vračati razlike.

Pri plačevanju na avtomatih je bila težava tudi v tem, da sta imela nova bankovca za 500 in 2000 rupij, s katerima so nadomestili ukinjena za 500 in 1000 rupij, drugačne dimenzije. To je pomenilo, da je bilo treba prilagoditi bankomate po vsej državi, pa tudi sisteme za avtomatsko plačevanje z gotovino.

Denarni temelji duhovne revolucije

Zanimivo pri nenavadnem ukrepu indijske vlade je, da premierja Modija za reformo niso navdušili ekonomisti, ampak socialni aktivisti. Ključen med njimi je bil Anil Bokil, po izobrazbi sicer strojnik, po duši pa vnet zagovornik različnih tehnoloških reform, za katere je prepričan, da lahko bistveno izboljšajo kakovost življenja revnih množic v Indiji. Z nekaj deset somišljeniki vodi organizacijo ArthaKranti, ki promovira nove socialne ideje, sam pa živi skorajda kot puščavnik.

Julija 2013 se je Bokil skupaj s še nekaj sodelavci srečal s takrat še kandidatom za predsednika vlade Modijem, ki je funkcijo prevzel po volitvah naslednje leto. Sprva je bilo za srečanje predvidenih zgolj 10 minut, a se je predstavitev idej pri politiku, ki je takoj pokazal zanimanje, raztegnila na več ur. Zelo preprosto povedano je bila osrednja ideja, za katero so socialni aktivisti želeli navdušiti Modija, ta, da bi ljudi prisilili, da bi čim več vseh plačil opravljali negotovinsko, se pravi z bančnimi nakazili, karticami in telefoni. Pri vsakem takšnem nakazilu bi država pobrala neki majhen davek na transakcijo, recimo dva odstotka, kar bi nadomestilo večino drugih davkov. Gotovino bi imeli le še za manjše bagatelne nakupe, denimo na tržnicah, a takšne transakcije po novem ne bi imele zakonske zaščite.

Bokil je idejo opustitve gotovine predstavil kot neke vrste duhovno revolucijo, ki bi vodila k bolj pravični in socialno naravnani družbi. Ob menjavi bankovcev bi zaradi pomanjkanja gotovine večina trgovcev in potrošnikov prej ali slej začela uporabljati elektronska plačilna sredstva, kar bi bila dejansko prva stopnja k uresničevanju načrta, ki ga je zagovarjal Bokil s svojimi somišljeniki. To se je ob umiku dveh najbolj razširjenih bankovcev dejansko tudi zgodilo in uporaba elektronskih plačilnih sredstev se je v Indiji dejansko zelo povečala. Kljub velikim težavam je večina prebivalcev z reformo zadovoljna in jo podpira, saj ima občutek, da bo zaradi prehoda na elektronsko poslovanje dejansko manj korupcije in črnega trga.

Bankovci čez noč postanejo ničvreden papir

Vendar podobne reforme, povezane z denarjem, nimajo povsod enako plemenitih ciljev. Da bi uničila črni trg in predvsem kaznovala ljudi, ki so imeli doma shranjeno gotovino, je Severna Koreja 30. novembra 2009 čez noč ukinila do tedaj veljaven denar in ga nadomestila z novim. A v nasprotju z Indijo, kjer so imeli državljani dva meseca časa, da so v banki zamenjali stare bankovce z novimi, je rok za menjavo v Severni Koreji potekel v enem samem dnevu. Po poteku 24 ur so bili dolgoletni prihranki, ki jih zaradi različnih zapletov ljudem ni uspelo pretvoriti v nove bankovce, naenkrat povsem ničvredni.

Charles Wheelan v knjigi Naked Money: A Revealing Look at Our Financial System (W. W. Norton & Company, 2016) podrobno in nazorno predstavi, kaj je denar in kako deluje moderni finančni sistem. Natančno pojasni tudi, zakaj prav denar, katerega vrednost sploh ne temelji na shranjenem zlatu v centralni državni banki, najbolje služi dobrobiti ljudi.

Ključno pri denarju je namreč to, da ga lahko vseskozi zamenjamo za približno enako vrednost dobrin. Centralne banke, ki izdajajo denar, s pomočjo statističnih uradov in drugih služb natančno spremljajo gibanje cen in nato poskrbijo, da lahko za enak znesek denarja ves čas v povprečju kupimo približno enako količino izdelkov in storitev. Evropska centralna banka ima v svojih ciljih zapisano, da v enem letu cene ne smejo narasti za več kot dva odstotka.

Banke, ki skrbijo za posamezno valuto, lahko danes nov denar ustvarjajo pravzaprav v poljubnih količinah, vendar morajo to početi izjemno skrbno. Med leti 2008 in 2014 je ameriška centralna banka, da bi ublažila vpliv finančne krize, v kroženje dodala skupaj kar tri tisoč milijard dodatnih dolarjev. Novega denarja jim v tem primeru ni bilo treba niti tiskati, saj so ga lahko ustvarili kar s pritiskom na tipko računalnika.

Če v obtok naenkrat pride preveč novega denarja, to povzroči inflacijo oziroma povišanje cen. Svetovni rekord v inflaciji ima trenutno Zimbabve, kjer so bili bankovci nacionalne valute v nekem trenutku vredni celo manj kot toaletni papir. Cena vrčka piva je bila poleti 2008 v glavnem mestu države kar 100 milijard lokalnih dolarjev, ljudje pa so plačo iz službe v trgovine tovorili kar s samokolnicami.

Med drugo svetovno vojno so imeli Nemci tajen načrt, da bodo Britance destabilizirali tudi z nevidno obliko prikritega bojevanja. Na veliko so namreč začeli ponarejati angleške bankovce in jih dajati v obtok. Njihov cilj je bil, da povzročijo inflacijo, a s svojim početjem Angležem v resnici niso povzročil resnih težav, čeprav je bilo ob koncu vojne leta 1945 kar 12 odstotkov vseh bankovcev za angleški funt, ki so bili v uporabi, ponarejenih.

Konzerve kot plačilno sredstvo

Vendar denar niso nujno samo uradni bankovci in kovanci. V Somaliji so med državljansko vojno po letu 2000 nekaj časa kot plačilno sredstvo uporabljali kar neveljavne stare bankovce. Ker zaradi vojne ni bilo drugega plačilnega sredstva, so začeli za manjše nakupe in izmenjave uporabljati stare odslužene bankovce.

Za izvajanje preprostih bančnih storitev v manj razvitih krajih so uporabni tudi krediti za pogovore na mobilnih telefonih. Če želi nekdo poslati denar družini v odročno afriško vas, lahko pokliče znanca vaščana, ki ima mobilni telefon, in mu sporoči kodo za polnjenje telefona recimo za 10 dolarjev. Ko si vaščan napolni telefon, obdrži denimo en dolar kot strošek usluge, preostalo pa izplača družini. Preprost mobilni telefon se tako lahko uporablja tudi kot banka in bankomat.

Ko so leta 2004 v ameriških zaporih prepovedali kajenje, škatlic cigaret zaporniki niso več mogli uporabljati kot neke vrste zaporniški denar, zato so to funkcijo prevzele ribje konzerve. Vsak zapornik lahko na teden kupi omejeno količino konzerv, ki stanejo približno en dolar, zato so jih začeli uporabljati kot nekakšne kovance. Zanimivo pa je, da lahko tudi zaporniški denar doživi inflacijo. Ko so pazniki nekemu zaporniku odvzeli večjo količino konzerv in jih nepremišljeno pustili v jedilnici, si je vsakdo od zapornikov, ki je po naključju prišel mimo, lahko nabral toliko konzerv, kolikor jih je lahko odnesel. Dogodek je seveda, zaradi povečane količine konzerv v obtoku, enako kot pri običajnem denarju povzročil naraščanje cen.

Deli