Irski učenjak William Molyneux je 7. julija 1688 prijatelju zdravniku in filozofu Johnu Locku v pismu zastavil zanimivo vprašanje, ki se ga je prijelo ime Molyneuxov problem. Zanimalo ga je, ali bi od rojstva slepi ljudje, ki se naučijo s pomočjo tipa razlikovati denimo med kocko in kroglo, znali obe telesi prepoznati tudi samo z gledanjem, če bi se jim vid naenkrat povrnil.

Molyneux je v pismu opisal tudi svoje predvidevanje, kaj bi se zgodilo, če bi lahko poskus nekoč tudi dejansko izvedli. Napovedal je, da od rojstva slep človek po povrnitvi vida ne bi znal prepoznati kocke in krogle zgolj s pomočjo gledanja, saj takšne izkušnje do tedaj še ni imel. John Locke je v svoji vplivni knjigi Esej o človeškem razumu (1690) opisal Molyneuxov problem in potrdil, da se tudi sam strinja z mislijo, da razlikovanje samo s pomočjo gledanja takoj po povrnitvi vida najverjetneje ni mogoče.

Povej mi, kaj si izkusil, in povem ti, kdo si

Nedavno je nevroznanstvenikom uspelo Molyneuxov problem tudi eksperimentalno preveriti, o čemer so leta 2011 poročali v reviji Nature Neuroscience. V Indiji so se povezali z zdravniki, ki so z razmeroma preprostimi operacijami pomagali od rojstva slepim revnim otrokom, da so lahko spregledali. V času manj kot 48 ur po uspešno izvedeni operaciji oči so otroke prosili, da povežejo 20 različnih lego kockam podobnih predmetov, ki so jih lahko zatipali pod mizo, z enakimi predmeti na mizi, ki so jih lahko le gledali. Izkazalo se je, da v resnici ne morejo povezati enakega predmeta, ki ga vidijo in otipavajo, kar pomeni, da je bila Molyneuxova domneva pravilna. S ponavljanjem poskusa so ugotovili tudi to, da otroci sposobnost povezovanja obeh čutov relativno hitro pridobijo. Nekateri so bili sposobni povezati tip in vid že v nekaj tednih, večina pa nekaj mesecev po operaciji.

Učenjaki so si v času razsvetljenstva zastavljali mnoga podobna zanimiva vprašanja o delovanju človeškega telesa, kakršen je denimo Molyneuxov problem, in nanje poskušali tudi čim bolj zanesljivo odgovoriti. Kot poroča Carolyn Purnell v knjigi The Sensational Past: How the Enlightenment Changed the Way We Use Our Senses (W. W. Norton & Company, 2017), so bili mnogi učeni ljudje v 18. stoletju prepričani, da človek oblikuje samega sebe predvsem s pomočjo čutnih izkustev, ki jih pridobi med svojim življenjem. Čutna izkustva naj bi imela moč, da gradijo in preoblikujejo posameznika. Skrb za sledenje moralnim pravilom družbe so tako dojemali tudi kot fizično pogojen proces, ki temelji na ustreznih čutnih izkustvih, in ne le na močni volji in motivaciji.

V času razsvetljenstva so postali zelo popularni javni prostori, ki jim danes pravimo kavarne, takrat pa so jim vsaj v Franciji rekli »limonadnice«. V njih so prodajali različne za tisti čas nove in eksotične pijače, kot so limonada, kava, čaj, čokolada in različni likerji. Lokali so postali izjemno priljubljeni, saj so ljudje vanje radi zahajali, njihovi lastniki, ki so bili združeni v poseben ceh, pa so močno obogateli.

K priljubljenosti kavarn je pripomoglo tudi prepričanje, da eksotični napitki, kot so denimo kava, čaj in limonada, nimajo le kratkotrajnega učinka na počutje, ampak da z izpostavljanjem svojih čutov takšnim eksotičnim vtisom svoja telesa vzdržujemo v dobri kondiciji. Še posebej ženskim telesom naj bi dobro dela čokolada, ki so jo takrat uživali predvsem kot napitek. Priporočali so jo tudi starejšim.

Ko popijemo skodelico kave ali kozarec vina, se praviloma ne začudimo, če zaužita pijača vpliva na naše počutje. Kofein v kavi nas običajno poživi in prepreči, da bi zaspali, alkohol v vinu pa nas, če ga ne popijemo preveč, sprosti in naredi bolj družabne. Na naše počutje lahko podobno kot pijača vpliva tudi hrana. Ko smo lačni, se obnašamo drugače kot takrat, ko smo siti. Če se nam raven glukoze v krvi preveč zniža, se težje koncentriramo in obvladujemo, saj za samoobvladovanje in samonadzor možgani potrebujejo razmeroma veliko energije. Če glukoze nimajo na voljo, bodo tovrstne energetsko bolj potratne dejavnosti začasno manj uporabljali.

Da hrana in pijača vplivata na naše obnašanje, se človeštvo zaveda že zelo dolgo, moderna znanost je natančneje pojasnila le mehanizme, s katerimi posamezna snov učinkuje na telo in duha. Nenavadna pa je bila miselnost učenjakov v času razsvetljenstva, da lahko že samo izpostavljenost nekaterim čutnim zaznavam vpliva na obnašanje in značaj posameznika in ga sčasoma tudi spremeni. Veljalo je prepričanje, da sta telo in duh tako močno prepletena, da ju je skorajda nemogoče misliti ločeno, saj so nekateri tudi domišljijo, spomin in mišljenje opredelili kot notranje čute.

V središču medicine 18. stoletja je bila ideja, da so za delovanje telesa živega bitja zelo pomembna nekakšna vlakna oziroma cevčice, po katerih poteka izmenjevanje snovi v telesu. Podobno kot danes dojemamo celice kot osnovne gradnike živih bitij, so takrat verjeli, da so ključni elementi živalskega in človeškega telesa nekakšna vlakna, ki povezujejo tako organe kot tudi notranjost telesa s čuti.

Rousseaujeva knjiga o vzgoji

Pomembno pri tej teoriji je bilo, da so bila tovrstna vlakna dokaj prilagodljiva, spremenljiva oziroma plastična, če uporabimo moderno besedo. Ljudje so lahko imeli zelo različne oblike takšnih vlaken, kar je bila posledica različnih dejavnikov, kot so denimo starost, spol, skrb za telo in prehrana.

Na vlakna v telesu je lahko pomembno vplivalo tudi podnebje, v katerem je živel posameznik. V hladnejših krajih so vlakna bolj toga kot v toplejših, zato je tudi obnašanje ljudi v toplejših krajih drugačno kot v hladnejših. Osnovni napotek za zdravo življenje je večinoma bil ta, da je treba skrbeti za to, da ostajajo telesna vlakna oziroma cevke vseskozi v dobri kondiciji.

Različno stanje vlaken v telesu je pomenilo, da se lahko na enake čutne dražljaje ljudje različno odzivajo. Pri starih ljudeh so morda vlakna že otopela in zatrdela, zato so se slabo odzivali tudi na močne zunanje dražljaje. Če pa je bil sistem vlaken zelo občutljiv, kot so verjeli, da je pri mladih deklicah, so domnevali, da lahko premočni dražljaji povzročijo tudi velike težave in nepopravljivo škodo. Francoski zdravnik Paul-Victor de Sèze je leta 1786 opisal primer, kako je neko dekle ves dan preživelo v zaprti sobi v eni od pariških parfumerij in vdihovalo vonj vrtnic. Te vonjave naj bi tako močno vplivale na njena krhka čutila, da so povzročile nekakšne vibracije, ki so se kot udarni valovi nato po vlaknih širile po vsem telesu. Dekle je postalo histerično in za posledicami premočnega vonja, kot opisuje zdravnik, kmalu zatem umrlo.

Dražljaji različnih vrst in intenzitet so lahko, po takratnem prepričanju učenjakov, povzročili spremembe na telesih ljudi, ki so jih zaznavali. To je pomenilo, da so lahko zunanji čutni vtisi trajno vplivali na telo tistega, ki jih je zaznaval. Močnejši dražljaj je lahko pomembno vplival na sistem telesnih vlaken oziroma jih poškodoval. Nekateri učenjaki so bili prepričani, da lahko na ta način vplivajo na obnašanje širših množic ljudi. Prek manipulacije s čuti bi lahko, če bi bila ta teorija o delovanju človeškega telesa pravilna, vplivali na ljudi in tako povzročili družbene in politične spremembe.

Prek Jeana-Jacquesa Rousseauja in njegove vplivne knjige Émile (1762), v kateri je opisal odraščanje izmišljenega dečka, je teorija o ključnem pomenu dobro delujočih vlaken v telesu pomembno vplivala tudi na pristop k vzgoji otrok. Rousseau je želel v knjigi pokazati, da dobra vzgoja ne temelji le na naučenem znanju in informacijah, ampak tudi na zbranih izkušnjah in čutnih vtisih. Knjiga je imela zelo velik vpliv, o čemer priča tudi anekdota, da je filozof Immanuel Kant, ki je vse počel po zelo natančnem urniku, le med branjem Rousseaujeve knjige o vzgoji nekajkrat zapored izpustil svoj redni vsakodnevni sprehod.