Zadnja leta smo priča hitremu napredku tehnoloških zmožnosti pametnih telefonov. Poleg brskanja po internetu, poslušanja glasbe, gledanja filmov, branja knjig in podobnih vsem že dobro znanih aktivnosti nam telefoni zdaj omogočajo tudi uporabo tehnologije obogatene resničnosti (augmented reality). To pomeni, da lahko podobo okolice, ki jo zajema kamera na napravi, na zaslonu sproti obogatijo z dodatnimi informacijami. Ko telefon usmerimo denimo v nebo, se nam na zaslonu izpišejo imena planetov, zvezd in satelitov, ki so v tistem trenutku nad nami. Če napravo usmerimo proti obzorju, nam bo izpisala imena posameznih gora, v mestu lahko kar na sliki ulice preberemo ocene lokalov v bližini, na cesti pa nas puščice usmerijo do kraja, kamor smo namenjeni.

V nasprotju z virtualno resničnostjo, ki nam omogoča vstop v povsem izmišljen svet, v katerem se lahko gibljemo s pomočjo senzorjev, ki zaznavajo premikanje našega telesa, obogatena resničnost svet, ki ga vidimo v svoji okolici, samo dopolnjuje. Programi za pametne telefone nam lahko v sliko, ki jo zajema kamera, dodajo najrazličnejše podatke, ki nam pomagajo razumeti svet v okolici. Če smo slabovidni ali če se učimo nov jezik, lahko telefon prepozna predmete v naši okolici in izgovori njihovo ime v jeziku, ki smo ga izbrali. Nekatere aplikacije znajo prebrati tudi napise v tujem jeziku in jih prevesti, fotoaparati pa so zmožni sproti prepoznavati obraze in prilagajati nastavitve, da so posnetki čim boljši. Z novimi, še zmogljivejšimi pametnimi telefoni, ki imajo vedno boljše senzorje in vedno večjo zmožnost prepoznavanja okolice, se možnosti za uporabo obogatene resničnosti samo še povečujejo.

Prihod nove tehnologije v naš vsakdan je lahko tudi priložnost, da se vprašamo, koliko našo subjektivno podobo resničnosti obogatijo že sami možgani, ko predelujejo informacije, ki jim jih posredujejo čuti. Koliko je podoba sveta, ki jo vsak dan opazujemo s svojimi očmi, na neki način tudi že dopolnjena, predelana oziroma obogatena?

Podobno kot moderni fotoaparati lahko tudi ljudje brez posebnega truda prepoznamo obraze in sogovornikom gledamo v oči, ko se z njimi pogovarjamo. Če nam sistem za avtomatsko prepoznavanje in sledenje obrazom ne deluje ustrezno, kar se pogosto zgodi predvsem pri osebah z avtizmom, imamo lahko z vzpostavljanjem stikov z drugimi ljudmi velike težave. Posebej se moramo namreč truditi, da v množici najrazličnejših podob v svoji okolici prepoznamo človeške obraze, ki jim nato zavestno namenimo večjo pozornost.

Črne črke in številke vidi v barvah

Podobno avtomatsko kot prepoznavanje obrazov poteka tudi prepoznavanje črk in simbolov. Vsi, ki znamo brati, lahko takoj dojamemo pomen kakršnegakoli napisa in se nanj odzovemo, ne da bi se morali za to posebej truditi. Svojih tovrstnih sposobnosti se dobro zavemo šele takrat, ko se znajdemo pred besedilom v pisavi, ki je ne poznamo. Takrat nam podobe na papirju ne prikličejo avtomatsko v zavest nikakršnih pomenov ali čustev, saj naš sistem za prepoznavanje okolice besedilo dojema zgolj kot risbo, in ne kot zaporedje črk. Zelo zanimivo izkušnjo obogatene resničnosti pa imajo ljudje, ki jim možgani nekatere čute malo pomešajo. Neka deklica je tako začudenim staršem razlagala, da se ji zdi res lepo, da se črki P spremeni tudi barva, ko jo dopolni v črko R. Če je črki P narisala še dodatno črtico od trebuha navzdol in jo je tako spremenila v črko R, se je zanjo iz rumene spremenila v oranžno, čeprav je bila v resnici napisana s črnim črnilom na bel papir.

Pojav, pri katerem pride do mešanja čutov, ko nekateri ljudje zaznavajo denimo črke, številke, podobe ali zvoke v različnih barvah in okusih, so poimenovali sinestezija. V najbolj pogosti obliki se mešanje čutov pojavi v obliki barvastih črk ali številk, manj pogosto pa lahko nekateri začutijo tudi značilen vonj, okus ali dotik ob posameznem zvoku, podobi ali osebi. Pri nekaterih ljudeh s sinestezijo ima tako lahko ugotovitev, da se jih je glasba ali govor dotaknil, povsem neposreden pomen, saj ob nekaterih zvokih dejansko začutijo fizični dotik. Možne pa so seveda tudi druge kombinacije mešanja čutnih zaznav.

Veliko ljudi s sinestezijo se dolgo sploh ne zaveda, da je njihov svet drugačen kot pri večini sorodnikov in znancev oziroma da jim možgani v podobo zunanjega sveta dodajajo še lastnosti, ki jih v zunanjem svetu v resnici ni. Običajno se zavedo, da je njihovo doživljanje sveta drugačno, šele takrat, ko se o svojih izkustvih odprto pogovarjajo z drugimi ljudmi. V preteklosti so svojo drugačnost večinoma skrivali, saj je niso znali razumno pojasniti, zato so se bali, da jih bodo imeli za nore. Danes pa pogosto že otroci staršem poročajo, da jim je zelo všeč vijolična barva, ki jo ima črka A, ali zelena, ki jo vidijo, ko slišijo napovedovalca vremena.

Kakšna je neposredna izkušnja sinestezije, lepo pokaže primer, ko število 5 izrišemo iz veliko majhnih številk 2. Vse številke so na papirju izpisane v črni barvi, za osebo s sinestezijo pa velja, da vidi številko 5 v rdeči barvi, 2 pa v zeleni. Zanimivo vprašanje za raziskovalce je bilo, v kakšni barvi bodo videli številko 5, če bo izrisana iz majhnih številk 2. Izkazalo se je, da je barva v tem primeru odvisna od pozornosti osebe, ki gleda. Število bo videla v tisti barvi, na katero osredotoči svojo pozornost. Če gleda celoto in ob tem vidi število 5, bo vse skupaj v rdeči barvi, če pa gleda podrobnosti in vidi množico števil 2, bo podoba v zeleni barvi.

Fizik in Nobelov nagrajenec Richard Feynman je številke in enačbe vseskozi videl v barvah in se je včasih spraševal, ali je njegovim študentom morda težje slediti izpeljavam na tabli, saj vse vidijo zapisano le črno-belo, in ne v barvah. O izkustvih sinestezije so poročali tudi nekateri pisatelji, slikarji in skladatelji, ki jim je mešanje čutov pomagalo pri ustvarjanju.

Kako izkustvo preslepiti

Sinestezija je lep primer pojava, ki nam jasno kaže, da naše čutno zaznavanje zunanjega sveta nikakor ni podobno klasičnemu fotografskemu aparatu ali kameri, ki zunanjo podobo zgolj preslika na filmski trak, ampak gre za neprimerljivo bolj zapleten sistem, katerega bistvo je, da predmete v naši okolici prepozna in jih umešča v naš notranji model zunanje realnosti. Naša čutila so predvsem pripomočki, ki neprestano preverjajo, ali je v možganih ustvarjena podoba zunanjega sveta v skladu z zaznavami, ki prihajajo iz čutov.

Podobno kot vidijo ljudje s sinestezijo nekatere dodatne barve, občutijo okuse ali vonjave skupaj s prepoznanimi simboli, tudi naša povsem običajna predstava okolice ni zgolj pasivna slika zunanjega sveta, ampak je prirejena tako, da nam je v čim večjo pomoč pri spopadanju z vsakdanjimi izzivi. Podoba sveta, ki jo v naših glavah možgani neprestano posodabljajo, je močno obogatena, temelji pa na naših spominih, izkušnjah in poznavanju okolice. V naši predstavi realnosti so, podobno kot v obogateni realnosti na telefonih, dodane informacije, ki nam pomagajo, da se znamo v svetu hitreje in lažje odzivati na dogodke. Teh dodatnih podatkov se največkrat zavemo prek čustev, ki nam jih sprožajo.

Značilnost človeških možganov, da neprestano analizirajo in dopolnjujejo čutno izkustvo, je seveda mogoče tudi preslepiti. V naši okolici lahko opazimo vse več predmetov, ki so izdelani posebej zato, da izzovejo želeno čustveno reakcijo. Možgane želijo namreč preslepiti, da zaznavajo nekaj, kar že dobro poznajo, čeprav dejanski predmet zaznave nima bistvenih lastnosti predmeta, ki so ga možgani prepoznali. Brezkofeinska kava, sladilo brez sladkorja, brezalkoholno pivo in podobni izdelki so narejeni prav zato, da ob stiku z njimi v nas vzbudijo enake občutke, kot da bi bili pravi, čeprav jim bistvene sestavine manjkajo.

Ob večanju popularnosti tehnologije obogatene resničnosti se bodo zelo verjetno kmalu pojavili tudi predmeti, katerih osrednji namen bo prav preslepiti algoritme v pametnih telefonih, da zaznavajo neki drug predmet, kot je tisti, ki je dejansko pred objektivom kamere ali v dosegu kakega drugega pametnega senzorja.