Univerza v Ljubljani brez hrbtenice

    Priznam, da me je današnji članek v Dnevniku, “Profesorici Karmen Erjavec so na univerzi rešili naziv”, prav neprijetno presenetil, saj primera nisem podrobno spremljal. Najprej zadnja novica:

    Senat Univerze v Ljubljani (UL) je ustavil postopek odvzema profesorskega naziva profesorici Karmen Erjavec, ki je do leta 2015 predavala na fakulteti za družbene vede. Osumljena je bila, da je nekatere svoje znanstvene raziskave potvorila, a so na univerzi sklenili, da za to ni »neposrednih dokazov«.

    In kakšno je to pomanjkanje neposrednih dokazov?

    …uredništvo Journal of Language, Identity & Education je umaknilo njen članek iz leta 2012, ker ga je ocenilo za kopijo članka, objavljenega v Journal of Children and Media iz leta 2010. Nadalje, članek v Global Media Journal leta 2012 obravnava odnos med politiki in novinarji v Sloveniji in naj bi temeljil na eno- do dveurnih intervjujih s politiki, ki so bili predsedniki političnih strank ali predsedniki parlamentarnih skupin, in novinarji. Novinarka Dela je v članku pripisane izjave politikom preverjala pri politikih in niti eden od vseh, ki naj bi sodelovali v raziskavi, ni potrdil, da bi dejansko imel intervju. Članek o uporabi twitterja med 50 slovenskimi novinarji v Javnosti iz leta 2014 pa je bil umaknjen na zahtevo medijske hiše Pro Plus, ker izjav, ki so bile v članku pripisane novinarjem in urednikom njihovih programov, ti nikoli niso dali, nekatera od delovnih mest, ki jih avtorica navaja v članku, pa v tej medijski hiši sploh nikoli niso obstajala,« sta Splichal in Milosavljević zapisala v izjavi. »In drugič, komisija si ni niti prizadevala preveriti, v kakšnem obsegu in ali sploh so bili opravljeni sporni intervjuji v Sloveniji in nekaterih drugih državah nekdanje Jugoslavije, na primer intervjuji z dvanajstletniki v 13 slovenskih osnovnih šolah o internetni pornografiji, čeprav bi bilo to dokaj lahko ugotoviti.«

    Svetlikova izjava je sploh nekaj posebnega:

    »Glede znanstvene nepoštenosti dr. Karmen Erjavec je bilo v dosedanjih prijavah navedenih veliko indicev, kot jih dodajate tudi vi (Dnevnik je zgolj povzel, kar trdijo na FDV in Pro Plus, op. p.). Žal pa nihče ni predložil trdnih neposrednih dokazov, ki bi zdržali tudi sodno presojo,« pravi Svetlik. »Senat univerze in njegova komisija za etična vprašanja delujeta v vlogi ‘sodišča’ in ne preiskovalnega organa ali tožilstva. Zato nimata niti naloge niti sredstev za pridobivanje dokazov. Če bo kakšen prijavitelj podal prijavo z nespornimi dokazi sumov, se sproži nov postopek,« je nakazal možno nadaljevanje. »Morebitna potrditev suma fabriciranja podatkov bi pomenila hujšo kršitev etičnega kodeksa in bi bila podlaga za odločnejše ukrepe v skladu z novim statutom. Po starem statutu, po katerem je tekla obravnava tega primera, pa odvzem naziva iz etičnih razlogov niti ni bil mogoč.«

    V čem je potem sploh vloga komisije? Da le sedi in sestankuje?

    In še nekaj citatov iz članka “Primer Karmen Erjavec: Namesto obsodbe prevare v teorijo zarote” izpred treh tednov:

    »Na eksplicitno izjavo dr. Splichala, da mu je dr. Karmen Erjavec v pogovoru sama priznala falsificiranje dela empiričnih rezultatov v svojih objavah, predsednik in člani KEV niso reagirali. Eno uro pozneje, na izjavo dr. Milosavljevića, da je dr. Karmen Erjavec tudi njemu in sodelavcem priznala falsificiranje dela empiričnih rezultatov, je predsednik KEV odvrnil, da je to zanje nekaj novega in da o tem nič ne vedo; vendar o nadaljnjih pričah ali dokazih niso postavili nobenega dodatnega vprašanja,« sta dodala. Rektorja Ivana Svetlika sta opozorila, da so predsednik in člani komisije namesto ukvarjanja s problemom »poudarjali, da bi bilo zdaj najpomembneje ’poiskati izhodno strategijo’ iz nastale situacije«. »Vodstvo univerze pozivava k razrešitvi dr. Možine s tega (predsedniškega, op. p.) položaja,« sta končala izjavo.

    Poleg profesorjev s FDV na nepravilnosti v delu etične komisije opozarjata tudi profesor z biotehniške fakultete Peter Maček in kemičarka Urša Krašovec Opara. »Z delom komisije za etična vprašanja (KEV) sem se neposredno soočil v primeru obravnave podelitve strokovno in etično spornega doktorata o ’informirani vodi’ (spominu vode, op. p.),« pravi Maček. »Obravnava na KEV je služila zgolj pometanju neprijetnosti pod preprogo in ščitenju odgovornih dveh rektorjev, ki sta s svojimi nezakonitimi dejanji dosegla, da je doktorandka N. V. ponovno zagovarjala že zavrnjeni doktorat pred novo, strokovno neprimerno komisijo. Sedanjemu predsedniku, takrat še članu KEV, prof. dr. Janezu Možini, očitam pristranskost in etično neprimerno ravnanje v tem primeru.« Urša Krašovec Opara pa je komisiji prijavila vodjo svojega laboratorija, ki je od podrejenih zahteval, da je podpisan pod njihovimi znanstvenimi članki, tudi če pri raziskavah ni sodeloval. »Kljub temu da je zahteva šefa po avtorstvu eksplicitno v nasprotju z zapisanimi določili v etičnem kodeksu, komisija ni zmogla poguma, da bi obsodila zlorabo položaja vodilnega. Iz obrazložitve, ki so mi jo posredovali, je razvidno, da so iskali zgolj način, kako zaščititi ’kolega’,« opozarja.