Obdavčitev raziskovalcev na začasnem izpopolnjevanju v tujini

    Pred nekaj več kot letom dni sem z zapisom Kako Slovenija onemogoča podoktorsko izpopolnjevanje v tujini opozoril, kako slaba in neživljenjska davčna zakonodaja povzroča veliko škodo izpopolnjevanju slovenskih raziskovalcev v tujini in s tem tudi tehnološkemu razvoju države. Na moje veselje (in tudi presenečenje) je bil odziv velik. Kontaktiralo me je več kolegov, ki so trenutno na izpopolnjevanju v tujini in mi povedalo svoje izkušnje.

    Nekaterim ni preostalo drugega kot zbrati denar in plačati davek, tisti pa, ki so uspeli prekiniti vse povezave z domovino (in so imeli to srečo, da so njihove življenjske okoliščine izpolnjevale preštevilne birokratske zahteve) pa so lahko odjavili davčno rezidentstvo. Sodeč po njihovih izkušnjah je postopek dolgotrajen in razlogi za zavrnitev so lahko zelo različni. Če odhajajoči znanstvenik v Sloveniji pusti stalni naslov, nepremičnine, otroka, partnerja ali pa recimo odprt bančni račun, je to lahko razlog za zavrnitev. Nemogoče je napovedati, kaj bo določenega davčnega uradnika zmotilo. Več raziskovalcev mi je povedalo celo to, da so jim zavrnili odjavo rezidentstva, ker so na formularju obkrožili, da se nameravajo vrniti v Slovenijo in da torej Slovenije ne zapuščajo za vedno. Vse to nakazuje, da Slovenija aktivno spodbuja trajno izselitev izobraženih ljudi.

    Pri tem je pomembno še enkrat poudariti, da takšno administrativno »izganjanje« visokoizobraženih ljudi ni interesu Slovenije. Interes države Slovenije je, da njeni državljani odhajajo na začasna izpopolnjevanja v tujino, da v tem obdobju obdržijo ekonomske vezi z domovino in da se po tem obdobju v domovino tudi vrnejo, ter pripomorejo k tehnološkemu napredku države. Od takšnega izpopolnjevanja v tujini bi Slovenija imela tudi direktno finančno korist, saj bi ti ljudje plačevali davke Sloveniji, ker ne bi več odjavljali davčnega rezidentstva. To pa je mogoče doseči le s pravično davčno obremenitvijo, ki jim bo omogočila preživetje v tujini.

    V želji, da bi ta problem rešili in omejili od države vsiljeni »beg možganov«, smo s kolegi problematiko predstavili na zadnji seji sveta vlade za znanost in tehnologijo, ki je bila aprila leta 2016. Na seji sta bili navzoči tudi ministrica za šolstvo, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, ter trenutna ministrica za finance (takrat še državna sekretarka) mag. Mateja Vraničar Erman, ki pa žal seje nista izkoristili za izmenjavo mnenj in predlogov za rešitev problema. Gospa Vraničar Erman je prebrala izjavo, v kateri je poudarila, da se ministrstvo problema zaveda in da bi rado to problematiko uredilo. Potem je pozvala raziskovalne institucije, naj zberejo in ministrstvu predložijo informacije o vseh možnih tipih dohodka raziskovalcev na začasnem delu v tujini. Ta predlog je ministrica Makovec Brenčič brez zadržkov podprla, čeprav raziskovalne institucije načeloma ne zbirajo omenjenih podatkov.

    Večna na seji prisotnih predstavnikov raziskovalne sfere je tudi izrazilo dvom o smiselnosti takšnega zbiranja podatkov in njihovi relevanci, kajti možna vira dohodka raziskovalcev sta dva: plača ali štipendija. Kdo pa to plačo ali štipendijo izplačuje, pa je za rešitev problema popolnoma nepomembno ker je možnosti nešteto: lahko jo izplačuje gospodarska družba, javno podjetje, dobrodelna organizacija, neprofitna organizacija, privatni sklad, javni sklad…. Možni viri se neprestano spreminjajo in noben zakon ne more zajeti vseh možnosti. Kljub izraženim dvomom so predstavniki vlade vztrajali pri svojem in niso želeli poslušati niti našega predloga o davčni olajšavi, ki bi temeljila na oceni stroškov življenja v tujini bodisi na podlagi uradno določenih dnevnic ali pa paritete kupne moči. Raziskovalne institucije so v naslednjih mesecih dobile vprašalnike in jih vsaj okvirno tudi izpolnile (nekatere so odgovorile tudi, da takšnih podatkov nimajo).

    Pred tedni je vlada objavila predloge sprememb in dopolnitev zakona o dohodnini, ki se tičejo tudi napotitve delavcev na začasno delo v tujino. Vlada je v uvodnih pojasnilih predloga jasno izjavila, da je »znanje in izmenjava znanja pomemben faktor gospodarskega razvoja« in da je »eden izmed ključnih ciljev Slovenije spodbujanje meddržavne mobilnosti raziskovalcev, med drugim tudi z odpravo tehničnih, administrativnih in davčnih ovir za mednarodno mobilnost v obeh smereh«.

    Kot rešitev problema tako vlada predlaga 20% znižanje davčne osnove za delavce napotene na delo v tujino za dobo daljšo od 30 dni. Čeprav me zelo veseli, da je vlada 13 let po uveljavitvi izjemno krivično zastavljenega davka na svetovni dohodek začela popravljati povzročeno škodo, pa sem mnenja, da predlagana rešitev ne bo rešila tega problema. Osnovna težava je v tem, da predlagana sprememba ne upošteva velikih razlik v življenjskih stroških in višine obdavčitve v drugih državah. Slovenska davčna zakonodaja najbolj prizadene tiste, ki živijo v »dragih« državah, ki pa imajo nizko stopnjo obdavčitve (ZDA, Švica). Znižanje davčne osnove bi zato moralo biti tolikšno, da Slovenija svojega državljana ne bi obdavčila višje kot bi ga obdavčila država, v kateri začasno živi in dela. Da bi to dosegli, bi morali na primer Slovencu, ki dela v ZDA davčno osnovo znižati za 60%.

    Predlagano 20% znižanje je zato mnogo prenizko, da bi omogočilo normalno življenje v številnih razvitih državah. Znanstveniki in drugi delavci bodo zato še naprej prisiljeni v odjavljanje davčnega rezidentstva, s tem pa bodo za Slovenijo izgubljeni tako kot strokovni potencial in tudi kot davčni zavezanci. Glede na to, da slovenska davčna zakonodaja mornarjem na dolgi plovbi zniža davčno osnovo za 50%, čeprav le ti med bivanjem na ladji nimajo dodatnih stroškov, bi morali tudi drugi Slovenci, ki živijo in delajo v tujini biti deležni višjega znižanja davčne osnove. Na tem mestu je potrebno omeniti tudi to, da so slovenski funkcionarji v EU in mednarodnih bankah v celoti oproščeni plačila davka, čeprav so njihovi dohodki praviloma višji od dohodkov raziskovalcev.

    Znanstvenik, ki je na začasnem izpopolnjevanju v tujini, mora plačevati dražjo najemnino za stanovanje, dražji vrtec za otroke in dražje vsakodnevne dobrine. V nekaterih državah mora iz svojega žepa doplačati tudi zdravstveno zavarovanje in druge zdravstvene stroške, katere v Sloveniji krije zavarovalnica. Zaradi vseh teh stroškov slovenska davčna obremenitev za njih predstavlja prehudo breme, kljub predlaganemu 20% znižanju. V besedilu sprememb zakona vlada sama poudarja visok pomen mobilnosti strokovnjakov in prenosa znanja za napredek in blaginjo države. Zato se mi zdi nerazumljivo, da to poskuša olajšati s tako minimalističnim posegom. Če Slovenija zares misli graditi svojo prihodnost na znanju in omogočiti pretok znanja v državo, potem tudi oprostitev plačila davka strokovnjakom na izpopolnjevanju v tujini za dobo 3-4 let ne bi smela biti nemogoča možnost.

    Druga velika pomanjkljivost predlagane spremembe je ta, da naj bi veljala samo za tiste delavce, ki bodo napoteni na delo v tujino s strani slovenskih institucij/delodajalcev. Treba se je zavedati, da zaradi finančne podhranjenosti slovenske znanosti raziskovalci po opravljenemu doktoratu večinoma izgubijo službo, ker slovenske raziskovalne institucije nimajo sredstev, da bi jih zaposlile. Ti raziskovalci si zato pot na izpopolnjevanje v tujino uredijo sami brez napotitve slovenskega delodajalca. Predlog zakonske spremembe je zato neupravičeno diskriminatoren do teh strokovnjakov. Zmanjšanje davčne osnove bi zato moralo veljati za vse slovenske državljane, ki delajo in živijo v tujini in so se odločili ostati slovenski davčni rezidenti.

    Slovenija tako še naprej izganja svoje najbolj izobražene kadre istočasno pa sanjari o utopični »srečni, inovativni in tehnološko razviti družbi leta 2050«. Žalostna resničnost pa je ta, da imajo zahodne države v znanstvenem razvoju pred Slovenijo tako rekoč neulovljivo prednost, ki se iz leta v leto povečuje, prehitevati pa so nas začele tudi vzhodnoevropske države (Estonija, Poljska, Češka, Madžarska…), ki so bile pred dvajsetimi leti daleč za nami.