Ko smo razmišljali, kako bi naslovili pogovor ob 20-letnici spletne strani www.kvarkadabra.net in istoimenskega društva za tolmačenje znanosti, je bila ena od idej tudi “Vrednote znanosti – 100 let po oktobrski revoluciji in 20 let po ustanovitvi Kvarkadabre”. Čeprav se morda zdi, da je ruska revolucija v naslovu omenjena le zaradi vzbujanja pozornosti in slučajnega ujemanja letnic, pa malo bolj natančen razmislek pokaže, da povezava med vrednotami znanosti in velikimi političnimi revolucijami, ki so bile izvedene v imenu emancipacije in napredka, ni povsem za lase privlečena.

Moderna znanost in z njo vrednote, ki jo spremljajo že vse od začetkov, se je rodila v času, ko so po Evropi divjale strahovite verske vojne, v katerih je umrlo skorajda toliko ljudi kot v srednjem veku med veliko epidemijo kuge. Po evropskih mestih in vaseh so takrat na grmadah zažigali čarovnice, najbolje pa so se prodajale knjige z navodili za magične izreke in čarobne napitke.

Prav v tem zelo mračnem obdobju, ko se je zdelo, da je vraževerje povsem premagalo razum, konstruktivno sodelovanje med ljudmi različnih verovanj in prepričanj pa je povsem nemogoče, se je skupina učenjakov odločila, da bo znanje postavila na nove trdne temelje. V razmeroma kratkem obdobju jim je uspelo vzpostaviti nov sistem za izmenjevanje in vrednotenje idej, iz katerega se je razvila moderna znanost. V zelo temačnem času se je tako vzpostavil sistem za učinkovito vrednotenje znanja, ki velja za eno izmed najpomembnejših iznajdb v vsej zgodovini človeštva.

Kaj tako zelo prelomnega se je zgodilo v tistem nemirnem času pred približno štiristo leti? Učenjaki z različnih koncev Evrope so si začeli ideje o delovanju narave, človeka in družbe medsebojno izmenjavati preko javnih pisem. Vzpostavila se je nekakšna pisemska republika, v kateri so bili vsi sodelujoči povsem enakovredni. Pri izmenjavi pisem je lahko sodeloval kdorkoli, če je le sprejel pravila obnašanja, po katerih je bilo treba ideje izraziti na razumljiv in spoštljiv način.

Pri pisemski republiki je bilo zelo pomembno, da vsaj načeloma med sodelujočimi ni bilo nikakršnih razlikovanj po spolu, rasi, nacionalnosti, barvi kože, bogastvu, izobrazbi in po drugih osebnih značilnostih, ki so običajno povod za vzpostavitev hierarhije med ljudmi. V pisemski republiki so bili vsi sodelujoči povsem enaki. Pomembne so bile le ideje, ki so jih zagovarjali, ne pa kdo jih izraža.

Znanost se je tako vzpostavila kot oblika sodelovanja med ljudmi, v okviru katere so se vsi zelo trudili, da bi odmislili vse osebne lastnosti drugih sodelujočih. Seveda v praksi takšnega ideala ni bilo lahko uresničiti, ker je povsem nenaraven. Za ljudi je namreč značilno, da v skupini takoj vzpostavijo medsebojno hierarhijo, ne da bi se tega sploh zavedali. Da se ljudje medsebojno obravnavajo kot povsem enaki in so namerno slepi za vse druge lastnosti kot zgolj za ideje, ki jih nekdo zagovarja, je potreben razmeroma velik napor.

Poleg takšne namerne slepote za vse osebne lastnosti sodelujočih, je že v tej izvorni skupini učenjakov prevladovalo tudi prepričanje, da morajo biti znanstvene ideje vsem javno dostopne. Razlog za takšno popolno transparentnost pa ni zgolj v prepričanju, da prost dostop do znanja koristi družbi, ampak je javna dostopnost znanja pomembna tudi v samem procesu njegovega vrednotenja. Šele če so ideje dostopne vsem možnim kritikom in zanje nihče ne najde resnih protiargumentov, se v znanstveni skupnosti razume, da je neka ideja zaupanja vredna. Radikalna transparentnost idej je tako pomemben pogoj za njihovo učinkovito vrednotenje.

V jedru moderne znanosti lahko tako prepoznamo tri osrednje vrednote: enakost, strpnost in transparentnost. Brez neprestanega zavzemanja za te tri temeljne vrednote, tudi v vedno novih okoliščinah, ki jih prinaša razvoj tehnologije in spreminjanje odnosov v družbi, znanost ne more dobro delovati.

Obe veliki družbeni revoluciji, francosko in oktobrsko, lahko v tej luči zelo poenostavljeno razumemo, da sta želeli vrednote znanosti udejanjiti tudi v svetu zunaj zgolj izmenjavanja in vrednotenja idej med učenjaki. Francoska revolucija je razsvetljenske vrednote enakosti vseh ljudi prenesla tudi na politične in državljanske pravice, oktobrska revolucija pa je želela te iste ideje razširiti še na ekonomsko in zasebno sfero ljudi.

Pri Kvarkadabri se že od naših začetkov pred dvajsetimi leti trudimo vrednote znanosti zagovarjati skozi naše delo.

V našem prvem skupnem projektu smo na spletno stran postavili starinsko sliko članov nekega podeželskega prirodoslovnega društva in jih razglasili za strokovni svet Kvarkadabre. Obiskovalce spletne strani smo nato pozvali, da strokovnemu svetu zaupajo svoje težave in vprašanja iz sveta naravoslovnih znanosti. Zapisali smo, da “Strokovni svet sestavljajo najeminentnejši člani Kvarkadabre; njihova priznana odličnost ti zagotavlja, da bodo odgovori na najvišji možni strokovni ravni in hkrati razumljivi tudi tvoji babici.”

Tako so hitro začela prihajati zelo zanimiva vprašanja, na katere smo poskušali čim bolj redno odgovarjati. Nekatere je tako zanimalo, kakšne barve je elektron, drugi so se spraševali, kako doseči nevidnost, tretji pa so se ubadali s tem, zakaj atome rišemo kot kroglice in ne kot krompirje? Ko se je nabralo dovolj odgovorov, smo jih združili v naši prvi skupni knjigi z naslovom “Zakaj je nebo modro – začasni odgovori na večna vprašanja.” Velik čar te knjige je, da poleg zanimivih in razumljivih odgovorov vsebuje tudi celotna vprašanja, kot so nam jih poslali bralci. Tako si lahko ustvarimo predstavo tudi o tem, kaj ljudi sploh vzpodbudi, da začnejo razmišljati o znanosti.

Vseh teh dvajset let smo za časopise, revije, radijske in televizijske oddaje pisali besedila o različnih vidikih znanosti, in jih sproti objavljali na spletni strani. Posebej smo ponosni, da so vse vsebine v prostem dostopu brez motečih reklam. Do sedaj smo izdali že petnajst knjig, v pripravi pa so že novi naslovi, ki bodo izšli kmalu po novem letu.

Dolgo vrsto let smo pripravljali tudi poljudna javna predavanja za širšo publiko. Skupaj smo jih organizirali več kot sto in še zmeraj se zelo dobro spomnim prvega predavanja v seriji, ki ga je imel profesor Alojz Kodre o teoriji kaosa. Takrat je prišlo v klub Škuc v Stari Ljubljani toliko ljudi, da seveda vsi niso mogli v dvorano, med tistimi, ki so se uspeli nekako preriniti v poslopje, pa so nekateri zaradi gneče celo omedleli.

Posebna vrednota, ki jo vseskozi gojimo pri Kvarkadabri, je prepričanje, da nekaj res razumeš šele, ko znaš to povedati tudi na način, da te lahko razume dobro splošno izobražen bralec ali poslušalec. Nekateri pripisujejo iznajdbo te tehnike za preverjanje razumevanja fiziku in nobelovcu Richardu Feynmanu, ki je s svojimi knjigami in zgodbami močno vplival tudi na nas, ko smo bili še dijaki in študenti.

Zadnja leta se v našem prostoru vse bolj uveljavlja dojemanje tega, čemur smo včasih rekli poljudna znanost, zdaj pa tudi komuniciranje znanosti ali popularizacija znanosti, kot neke vrste podzvrst veščine, ki se ji reče odnosi z javnostmi. Pri Kvarkadabri se teh oznak močno otepamo. Če že kaj, smo zagovorniki in promotorji vrednot znanosti, ne pa konkretnih imen, inštitucij ali znanstvenih področij.

Mislim, da naše vrednote in cilje lepo povzema prvi aksiom Kvarkadabre, ki smo ga na spletno stran napisali že takoj po ustanovitvi pred dvajsetimi leti: »Kvarkadabra verjame v čar znanosti. Povedati vam hočemo, da znanost ni skrivna umetnost, dostopna le redkim posvečenim. Je spoznavanje narave, človeka in družbe, kar nam je vselej blizu in kar vsi živimo, zato, menimo, jo lahko vsi razumemo. Smo tolmači znanosti za tiste, ki njenega jezika morda ne govorijo tekoče, a želijo, hočejo razumeti njegov smisel. Na naših spletnih straneh ne podučujemo, temveč pripovedujemo: zgodbo o nastanku znanosti, o ljudeh, ki so jo ustvarjali, o naravnih pojavih in o zakonitostih, po katerih se ti godijo.«

Zapis govora na posvetu Zagovor vrednot znanosti – pogovor ob 20-letnici Kvarkadabre.

Poročilo o dogodku: STAznanost: Kvarkadabra ob 20. obletnici delovanja spomnila na vrednote znanosti.