Človek kot abstraktni izum*

Avtor besedila: Tina Bilban; Ilustracije: Ivan Mitrevski

Človek: Živo bitje iz kraljestva živali, razred sesalci, družina človeku podobnih opic, vrsta Homo sapiens, podvrsta Homo sapiens sapiens.

Biološka definicija človeka je zelo jasna. Če jo primerjamo z drugimi zelo težko ulovljivimi abstraktni izumi v tej knjigi, se zdi, da človek pravzaprav sploh ni (tako) abstrakten izum. Gre za zelo natančen vršiček na eni od vej drevesa življenja. Drevo življenja je shematičen prikaz povezanosti med živimi bitji, ki so se počasi spreminjala in razvijala – ena od vej je pripeljala do človeka. Na podlagi abstraktnega izuma evolucije lahko torej človeka precej natančno opredelimo. Sodobna znanost nam pove, da smo le ena izmed podvrst živali iz precej razširjenega in trenutno uspešnega razreda.

Pa vendar, veliko živali si je sposobnih prilagajati okolje, a mi smo edini, ki smo se naselili v prav vseh podnebnih pasovih, tako da smo si prilagodili tamkajšnje ekosisteme. Večina živali se sporazumeva, a mi smo edini, ki svoja sporočila tudi zapisujemo, ki smo razvili literaturo, film … Veliko živali uporablja orodja in nikakor nismo edini, ki ga izdelujemo, smo pa edini, ki sistematično preučujemo svoje okolje, na novo pridobljeno znanje pa uporabljamo pri izdelavi še boljšega orodja. Nismo edini sposobni abstraktnega mišljenja, smo pa edini, ki ustvarjamo in uporabljamo abstraktne izume. Biologija nam pove, da naš genski zapis ni dosti drugačen kot genski zapis naših najbližjih sorodnikov, npr. šimpanzov (razlikuje se le dober odstotek genskega zapisa). Pa vendar se veda, ki izhaja iz biologije in se ukvarja s preučevanjem, preprečevanjem in zdravljenjem bolezni, deli na dva dela, na veterino, ki se ukvarja z vsemi nečloveškimi živalmi, in medicino, ki se ukvarja le s človekom. Sami sebi smo pač posebej pomembni. Posebnost nekega vršička na drevesu življenja je, da gre za naš vršiček. Za vršiček tistih, ki te vršičke preučujejo. In kdo sploh smo mi? Kaj nas dela ljudi?

Mesto človeka v verskih sistemih

Vera je kulturni sistem, ki povezuje intuitivni pogled na svet z obredji in običaji. V vseh verah ima človek posebno mesto. Bogovi so pogosto oblikovani po človeški podobi, npr. v grški ali pa slovanski mitologiji. V azijskih verstvih je ločnica med ljudmi in drugimi živimi bitji manj ostra in nekatera osrednja božanstva so upodobljena kot počlovečene živali, ideja ponovnega rojstva pa predvideva, da se lahko ljudje po smrti znova rodimo kot živali.

V monoteizmih (judaizmu, krščanstvu in islamu) je ločnica med ljudmi in živalmi zelo ostra. Ljudje smo ustvarjeni po božji podobi. Smo edina zemeljska bitja z dušo in edini deležni posmrtnega življenja. Zato imajo monoteizmi kar nekaj težav s sprejemanjem abstraktnega izuma evolucije. Ločnica med ljudmi in živalmi se iz vere prenaša tudi v etiko – vedo o dobrem odnosu do drugih. Če smo ljudje od boga postavljeni za gospodarje vsem ostalim zemeljskih bitjem, je odnos do živali pravzaprav stvar vsakega posameznika, in ne predmet etike. Če obstaja možnost, da so se naši najbližji ponovno rodili kot živali, pa se pomen takšnega odnosa hitro spremeni.

Etiko pa lahko naslonimo tudi na znanstveni premislek sveta. Etika, ki temelji na znanosti, je tako kot znanost bolj dinamična, a zato nič manj zavezujoča – takšna etika prinaša zahteve po spoštljivem odnosu do okolja in živih bitij, skrbi za ohranitev ogroženih vrst in njihovih naravnih okolij. Le takšen odnos nam bo zagotovil kakovostno življenje in bogastvo znanja.

Človek v filozofiji

Človek ima posebno mesto tudi v večini filozofskih sistemov. Je tisti, ki se zaveda svojega položaja in razmišlja o njem. Takšno pretresanje svojega položaja nam je verjetno omogočila predvsem kultura kot zunajbiološki podaljšek evolucije. Ljudje smo verjetno edini, ki se ukvarjamo s smislom svojega bivanja in svojo identiteto, ki jo izgrajujemo na spominih in načrtih.

Če abstraktni izum človeka določamo glede na njegov odnos do sveta in samega sebe, postane vprašanje, koga vse uvrstiti pod oznako človek, bolj zapleteno. Danes nam biologija in etika zapovedujeta, da pod to oznako spadajo vsi pripadniki podvrste Homo sapiens sapiens, skozi zgodovino pa so obstajala tudi z vidika sodobne etike etično povsem nesprejemljiva razdeljevanja na človeka, nadčloveka (arijska rasa) ali podčloveka (otroci, duševno bolni, temnopolti, Judje itn.).

Sodobna etika pa skupaj s pogledom v preteklost in prihodnost postavlja širše vprašanje – je človek samo Homo sapiens sapiens? Kaj pa druga, že izumrla bitja iz rodu Homo? Kaj pa bitja s tehnološkimi dodatki, npr. če imam robotsko roko? Kaj pa, če so vsi moji deli tehnološki vzporedniki človeških in sem robot z umetno inteligenco? Postavlja se tudi vprašanje, kdaj postanemo in prenehamo biti človek – gre za vprašanje, ki ga lahko postavimo biološko ali filozofsko. Sem človek od združitve dveh celic, od trenutka, ko začnem dobivati obliko, ko lahko preživim izven maternice, od rojstva naprej? In kdaj preneham biti človek? Z odpovedjo vseh bioloških funkcij? Z dejanji, ki mi odvzamejo pravico biti človek?

*Človek je poglavje v knjigi 50 abstraktnih izumov, ki je v letu 2017 izšla pri založbi Miš. Knjiga opisuje 50 izbranih temeljnih konceptov, ki smo jih oblikovali, da bi z njimi opisali, uredili in drugim posredovali svoj svet. Oblikovali smo jih skozi stoletja odkrivanja sveta, danes pa našega sveta brez njih sploh ni – ženemo se za srečo, živimo v demokraciji, sestavljeni smo iz kvantov, nezadržno se staramo. A v vsakodnevnem življenju se s pomenom abstraktnih izumov le redko ukvarjamo. Knjiga želi zahtevno, a pomembno, tematiko približati tudi mlajšim bralcem, zapleteno ozadje temeljnih konceptov pa razložiti na čim bolj enostaven način.
Na Slovenskem knjižnem sejmu je knjiga 50 abstraktnih izumov prejela nagrado za najlepše oblikovano poljudno knjigo.
http://www.zalozbamis.com/knjige/50-abstraktnih-izumov/