Po razvpitem letu 2012, v katerem Javni razpis za (so)financiranje raziskovalnih projektov ARRS ni bil izveden, je letos minilo še eno leto, ko je bilo znatno število slovenskih raziskovalcev odrezanih od možnosti financiranja. A tokrat tišje in manj opazno, saj gre za specifičen segment akademske populacije – mlade doktorje znanosti, ki so se iz takšnih ali drugačnih razlogov znašli zunaj slovenskih raziskovalnih institucij in imajo temu primerno šibkejši glas v mnenjski in odločevalski sferi.

Naj spomnim na junijski projektni razpis, ko je ARRS – iz neznanega vzroka – zaprla vrata vsem, ki so bili v tem času brezposelni, zaposleni v tujini ali v neakademskih organizacijah. Gotovo so bili med prizadetimi tudi starejši, že uveljavljeni raziskovalci, kot pa je priznala sama ARRS, je bilo med njimi največ mladih doktorjev. Takrat je ARRS ponudila »pojasnilo«, da za mlade obstajajo tudi drugi viri raziskovalnih sredstev, kot je npr. Javni razpis za spodbujanje raziskovalcev na začetku kariere, ki ga razpisuje MIZŠ:

»Določba v splošnem delu pravilnika (12. odstavek 4. člena) navaja, da mora biti vodja raziskovalnega projekta ob prijavi na razpis zaposlen pri raziskovalni organizaciji prijaviteljici. Od potencialnih prijaviteljev in zainteresiranih subjektov smo prejeli več vprašanj glede navedene določbe, predvsem glede podoktorskih projektov in domnevne prikrajšanosti tistih mladih doktorjev, ki niso zaposleni na raziskovalnih organizacijah ob prijavi na razpis (povezava: seznam raziskovalnih organizacij v sistemu SICRIS). Pojasnjujemo, da razpis ARRS za raziskovalne projekte ni edini mehanizem na nacionalni ravni za (so)financiranje podoktorskih raziskav. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport aktivno in intenzivno izvaja  komplementarne mehanizme iz sredstev kohezijske politike, kot je Javni razpis za spodbujanje raziskovalcev na začetku kariere 2.0. Ocenjujemo, da navedena določba lahko predstavlja omejitveni dejavnik za tiste raziskovalke in raziskovalce z zaključenim doktoratom, ki bi želeli kandidirati prav na javnem razpisu za raziskovalne projekte. Skladno s tem smo v spremembe pravilnika, ki bodo v kratkem posredovane v postopek sprejema na pristojno ministrstvo, vključili predlog umika določbe.«

November je prinesel novico, da je Javni razpis za spodbujanje raziskovalcev na začetku kariere 2.1 napovedan za marec 2018. Glede na razpisno dokumentacijo iz preteklega leta lahko pričakujemo, da bodo uspešni prijavitelji v financiranje vstopili šele jeseni 2018. Če bo tudi ARRS izpolnila svoje obljube ter povrnila besedilo Javnega razpisa za (so)financiranje raziskovalnih projektov v prvotno stanje, bo peščica postdoktorskih raziskovalcev, ki bodo prihodnje leto uspešni, v financiranje vstopila šele sredi leta 2019 ali celo kasneje. Nekateri letošnji osmoljenci se bodo zato najbrž morali za vedno posloviti od sanj o bodoči znanstveni karieri – vsaj v domovini.

Čeprav hiperprodukcija doktorjev znanosti in pomanjkanje postdoktorskih mest že dolgo nista več novici, je sistemsko onemogočanje dostopa do raziskovalnih sredstev za mlade še bolj žalostno in zaskrbljujoče kot izjemno majhna verjetnost za uspeh na raziskovalnih razpisih. Z nekaj osnovne matematike lahko vidimo, da bo med začetkom Javnega razpisa za spodbujanje raziskovalcev na začetku kariere 2.0 ter njegovim naslednikom 2.1 minilo najmanj 16 mesecev, med »običajnima« razpisoma ARRS v letih 2016 in 2018 pa najmanj 27 mesecev. Zamikanje razpisov, ki že tako depriviligiranemu segmentu akademske populacije onemogoča, da bi se lahko kolikor toliko predvidljivo potegoval za raziskovalna sredstva, je nesprejemljivo. Žal nas ARRS in MIZŠ uspeta vedno znova neprijetno presenetiti.

Izpostaviti je treba tudi dejstvo, da MIZŠ-jev Javni razpis za spodbujanje raziskovalcev na začetku kariere, ki kot nujni pogoj vključuje sodelovanje z gospodarstvom, ni ekvivalentni nadomestek za Javni razpis za (so)financiranje raziskovalnih projektov ARRS, kjer dobijo priložnost tudi temeljni podoktorski projekti. Brez ustreznih razpisnih pogojev so za javna sredstva najbolj prikrajšani doktorandi družboslovnih smeri, gotovo pa tudi veliko naravoslovcev.

Razmere v znanosti v zadnjem desetletju, tako v Sloveniji kot v tujini, so lahko v poduk nadebudnim diplomantom, ki se poigravajo z mislijo na akademsko kariero. Uspeh seveda ni nemogoč, toda bodoče generacije čaka veliko trši boj kot v preteklosti. Realnost je pač taka, da je o alternativnih kariernih poteh ali odhodu v tujino modro začeti razmišljati že pred vpisom na podiplomski študij.