Dva Dereka, dva glasbena genija. Oba pianista z neverjetnimi glasbenimi sposobnostmi. Avtistični Derek Paravicini in Derek Amato, ki je ob udarcu v glavo doživel hud pretres možganov, sta javnosti poznana predvsem zato, ker ju zaznamuje izjemno redek sindrom, sindrom savanta.

Kdo so savanti?

Savanti so osebe, ki na enem ali več področjih kažejo nadpovprečno razvite sposobnosti, pogosto pa le-te spremljajo primanjkljaji na drugih področjih. Te sposobnosti, ki bi jih večina od nas opredelila skoraj kot čudežne, se lahko pojavijo že pri rojstvu ali pa se razvijejo kasneje v življenju, kot posledica bolezni ali poškodbe možganov. Najbolj dramatični primeri savantov so, kadar takšne izjemne sposobnosti kažejo posamezniki z zelo nizkim, podpovprečnim inteligenčnim količnikom. Najpogosteje se savantske sposobnosti pojavljajo na področju matematike (npr. hitro računanje zelo visokih števil), računanja koledarja (npr. oseba v trenutku izračuna, na kateri dan v tednu bo, oz. je padel datum v določenem letu), vidno-prostorskega zaznavanja, kot tudi glasbe in druge umetnosti. Redkeje pa se povezujejo z znanjem jezikov (npr. poligloti), nenavadno senzorno diskriminacijo (npr. prepoznavanje majhnih razlik v barvah, tonih), izjemnim znanjem iz določenega področja ali celo telesno-gibalnimi sposobnostmi. Ne glede na specifično sposobnost, ki jo savant ima, je ta zmeraj povezana z izjemnimi spominskimi sposobnostmi, predvsem spominom za veščine. Kljub temu, da je savantizem opredeljen kot sindrom, ni prepoznan kot duševna motnja in ga v klasifikacijah duševnih motenj in bolezni ne bomo našli.

Derek Paravicini, človeški iPod

Splošno prepričanje, da imajo vsi avtisti izjemne, savantske sposobnosti, ne drži. Kljub temu pa je Derek Paravicini, ki ima motnjo avtističnega spektra, eden izmed najbolj znanih glasbenih savantov. Derek se je kot nedonošenček rodil v petindvajsetem tednu nosečnosti. Zaradi posledic terapije s kisikom, ki jo je potreboval v prvih dneh svojega življenja, je oslepel, terapija pa je vplivala tudi na razvoj njegovih možganov. To je vodilo do številnih težav pri učenju in usvajanju veščin, ki so potrebne za samostojno življenje. Derek je danes star 38 let in funkcionira na ravni štiri-letnika. Ne zna šteti do deset, ne loči leve od desne, ne oblači in hrani se sam. Kljub mnogim težavam, s katerimi se je skozi svoj razvoj srečeval, pa je že v zgodnjem otroštvu začel kazati navdušenje nad glasbo in zvokom.

Pri štirih letih se je na klavir sam naučil zaigrati razne skladbe, med katerimi so bile nekatere zelo zahtevne. Ker je bil slep in ni videl kako naj bi bilo pravilno igrati na klavir, je pri igranju razvil svojo tehniko—uporabljal je tako prste kot tudi dlani, podlakti in komolce, da je le lahko dosegel za njegove majhne prste oddaljene tipke. Njegov potencial je bil k sreči zgodaj prepoznan in pri petih letih je začel obiskovati glasbeno šolo za slepe pri profesorju dr. Adamu Ockelfordu, ki še dandanes ne more pozabiti svojega prvega srečanja z Derekom, ki je klavir z vsemi svojimi udi “napadel” kot obseden. Skozi Derekovo šolanje so bile kmalu odkrite njegove mnoge izjemne sposobnosti in o tem napisani številni prispevki. Igranja klavirja se je učil izjemno hitro, čeprav je za učenje prave tehnike in prepis starih in oblikovanje novih vzorcev igranja zaradi razvojnih primanjkljajev potreboval celo desetletje. Že zgodaj med njegovim glasbenim izobraževanjem se je pokazala tudi njegova izrazita sposobnost diskriminacije slušnih informacij. Derek je pri orkestralnih skladbah sposoben razločiti vse inštrumente, zmožen je prepoznati zelo kompleksne harmonije in razločiti tudi do 10 tonov, kadar so ti zaigrani hkrati, česar ne zmorejo niti najbolj usposobljeni glasbeniki. Ima absolutni posluh, zmožnost prepoznati in poimenovati ton brez pripomočkov, kar je sposobnost, ki jo imajo le redki posamezniki. Kadar sliši skladbo, takoj prepozna njeno tonaliteto, in če jo želi ponoviti, bodo njegovi prsti instinktivno našli prave klavirske tipke, kljub temu, da mu vid pri tem ne more biti v oporo, njegove roke pa pred tem niso naslonjene na klavir. Zanimiva je tudi njegova sposobnost za improvizacijo. Skladbo je zmožen improvizirati v različnih glasbenih stilih ter pri tem brez težav spreminjati tonaliteto.

Ima izrazit spomin za glasbo. Skladbo je sposoben ponoviti po le enem poslušanju, ne glede na njeno kompleksnost. V Ameriki se ga je prijel vzdevek človeški iPod, saj njegov repertoar obsega na desettisoče pesmi, pri čemer se je vseh naučil zgolj s poslušanjem. Poleg spomina za glasbo pa ima tudi zelo dober spomin za ljudi—s pomočjo zvena njihovega glasu si zapomni skoraj vse, ki jih sreča in le-teh na njegovih koncertih ni malo.

Kljub mnogim glasbenim sposobnostim, se Derek v vsakdanjem življenju sooča s številnimi težavami, ki so značilne za motnjo avtističnega spektra. Velike preglavice mu povzroča besedna komunikacija. Ko ne razume popolnoma, kaj mu je bilo rečeno, pogosto ponovi besedo ali frazo, ki jo je slišal, kar v strokovnem jeziku imenujemo eholalija. Težavo mu predstavlja tudi izražanje čustev in navezovanje stikov z ljudmi, kljub temu pa ima ljudi, ki so mu blizu, rad. Na svojih koncertih in ob poslušanju glasbe uživa, in številne osebe, ki ga dobro poznajo, menijo, da Derek svoja čustva in razpoloženje izraža preko klavirja, kar postavlja njegov avtizem pod vprašaj.

Derek Amato, pianist, ki namesto not bere kvadratke

V nasprotju z Derekom Paravicinijem, katerega savantske sposobnosti so najbrž posledica okrnjenega razvoja možganov, je Derek Amato postal savant po hudem pretresu možganov. Pred približno desetimi leti se je na obisku pri prijateljih med igro zapodil za žogo. Želel je izvesti trik, pri katerem bi žogo ujel med skokom v bazen. Žal je napačno preračunal, kje v bazenu bo pristal, in z glavo močno udaril ob dno. Po obisku v bolnici je moral nekaj dni počivati doma, saj je utrpel precejšnjo izgubo sluha in imel spominski izpad. Ko se je po približno petih dneh mirovanja in obilice spanja počutil dobro, je med obiskom pri prijatelju opazil majhno klaviaturo in začutil neustavljivo željo, da nanjo nekaj zaigra. Ko se je usedel za njo, so mu prsti ponoreli. Njegov prijatelj je dogodek opisal, kot da bi duh Beethovna skočil v njegovo telo—glasba, ki jo je ustvarjal, je imela precej klasični stil. Nepretrgoma je igral nekaj ur, saj ga je skrbelo, da bo sposobnost igranja izgubil, če bo nehal. Iz minute v minuto je postajal boljši in po le nekaj urah vaje je igral, kot da bi se s tem ukvarjal celo življenje. Naslednji dan je svojo mamo peljal v glasbeno trgovino, da bi ji na klavirju pokazal svoj nov talent. Mama skoraj ni mogla verjeti svojim očem in ušesom, saj se Derek pred tem z glasbo ni ukvarjal prav veliko. Glasbo je sicer imel rad, njegova babica je namreč v cerkvi igrala orgle, prav tako je v šolskem bendu igral bobne, vendar nikdar ni pridobil kakršnekoli formalne glasbene izobrazbe.

Derek še leta po nesreči ne pozna not, nima prav nobenih glasbenih osnov in na zunanjo pobudo ni sposoben zaigrati niti najpreprostejših pesmic, vendar ima izjemno sposobnost improviziranja in njegovo igranje je naravnost vrhunsko. To kar Dereku omogoča igranje, je nenehno zaznavanje kvadratkov, ki jih vidi v svojih mislih. Ti se premikajo sem in tja, imajo različno globino in mu predstavljajo neke vrste notni zapis. Kadar sede za klavir, igra po teh kvadratkih. Strokovnjaki so z njim naredili zanimiv poskus in sicer so ga prosili, naj poskuša zaigrati po kvadratkih, ki so bili narisani na eni izmed sten v radijskem studiu, v katerem je imel intervju. Derek je zaigral skladbo, kot jo je razbral iz kvadratkov na steni, nekaj časa kasneje pa je skladbo do potankosti ponovil, kar govori v prid temu, da kvadratki zanj predstavljajo note. Derek zase pravi, da kvadratki nikoli ne izginejo in da ne more zaigrati vsega kar vidi, saj je njihovo število neobvladljivo.

Kako znanstveniki pojasnjujejo savantske sposobnosti?

Znanstveniki ne znajo dobro pojasniti, kateri možganski mehanizmi botrujejo savantskim sposobnostim. Številne tehnike slikanja možganov in druge preiskave pri savantih niso pokazale možganskih posebnosti, ki bi jim takšne sposobnosti lahko pripisali. Je pa večina strokovnjakov mnenja, da pomembno vlogo pri tem igra leva hemisfera, delovanje katere je pri savantih navadno okrnjeno—tudi Derek Amato je v dno bazena udaril z levo stranjo svoje glave. Strokovnjaki menijo, da kadar je leva stran možganov oškodovana, desna stran možganov kompenzira oškodovano delovanje. Desna hemisfera se je skozi mnoge študije izkazala kot pomembna pri glasbenih kot tudi drugih umetniških sposobnostih, matematiki in prepoznavanju vzorcev na splošno. Zdi se, da se desna hemisfera lahko polno izrazi šele, kadar je oškodovana leva hemisfera, kar se lahko v izjemnih primerih kaže v sposobnostih, ki jih opažamo pri savantih.

Takšne zgodbe nam kažejo, da so znotraj nas svetovi in sposobnosti, ki jih ne poznamo. Ob tem pa se seveda poraja vprašanje, ali imamo takšne glasbene sposobnosti vsi in ali smo vsi glasbeni geniji, ujeti v oblast leve hemisfere?