Verjetno si nihče ne more predstavljati, da bi kje na svetu živeli otroci, ki ne bi jokali, ko bi bili žalostni, ali se ne bi smejali, ko bi bili veseli. Izražanje čustev z obraznimi mišicami praviloma dojemamo kot nekaj univerzalnega in vsem ljudem skupnega, kot nekaj, česar se nam v mladosti ni treba posebej naučiti, ampak nam je dano že ob rojstvu. Ko nas preplavi katero od čustev, se nam naše notranje doživljanje običajno takoj pozna tudi na obrazu. Če ne želimo, da bi ljudje v okolici vedeli, kako se počutimo, se moramo zato posebej truditi, da nas izrazi na obrazu ne bi izdali.

Skrivanje čustev nikakor ni preprosto, kar zelo dobro vedo zlasti igralci pokra in podobnih iger. Če nismo posebej vešči nadziranja obraznih mišic, se nam na obrazu pokažejo značilni znaki, ki oznanjajo, da smo veseli, žalostni, jezni, prestrašeni, presenečeni ali zaljubljeni. Ker obraz praviloma dobro odraža počutje in čustveno stanje posameznika, je zanimivo vprašanje, ali so znaki na obrazu res univerzalni za vse ljudi, ali pa so morda kulturno pogojeni. Ali lahko pripadniki ene kulture brez težav prepoznajo čustva na obrazih pripadnikov druge kulture, če med njimi ni bilo pred tem še nobenih stikov?

Charles Darwin je leta 1872 v knjigi Izražanje čustev pri človeku in živalih zapisal domnevo, da so izrazi čustev na obrazih univerzalni za vse ljudi, a tega sam ni empirično preverjal. Nekaj desetletij kasneje je slavna antropologinja Margaret Mead pri opazovanju nekaterih odročnih kultur prišla do nasprotne ugotovitve, in sicer da je izražanje čustev pri ljudeh močno odvisno od družbenih konvencij in navad posameznega okolja.

Da bi dokončno preveril, ali so odzivi na obrazih ljudi, ko jih prevzame neko čustvo, priučeni ali prirojeni, se je psiholog Paul Ekman leta 1968 odpravil v Papuo Novo Gvinejo. Pri pripadnikih nekaterih tamkajšnjih plemen, ki do takrat še niso imeli stikov z zahodno množično kulturo, je želel preveriti, ali bodo znali prepoznati za nas značilne obrazne grimase, ki spremljajo posamezna čustva.

Ekman je že pred tem podrobno proučeval obrazno izražanje čustev, vendar so vsi narodi, ki jih je do tedaj obiskal, poznali ameriške filme in so bili tako na neki način že okuženi s specifičnim izražanjem čustev, ki je značilno za našo zahodno civilizacijo. Pri odročnih plemenih v Papui Novi Gvineji pa je, dokler se je to še dalo, želel preveriti, ali bodo obrazne izraze razumeli tudi ljudje, ki še nikoli niso videli nobenega filma, fotografije, niti svojega obraza v ogledalu.

S pomočjo prevajalcev je predstavnikom tamkajšnjih ljudstev pripovedoval nekaj tipičnih zgodb in jih ob tem spraševal, kakšen izraz ima na obrazu človek v zgodbi. Na podlagi zbranih podatkov je prišel do ugotovitve, da ljudje tudi v kulturah, ki še niso imele stika z zahodno družbo, večinoma enako izražajo osnovna čustva na obrazu kot mi.

Propadli obrazni detektor laži

Ekman se je proučevanja čustvenih izrazov na obrazu lotil zelo sistematično. Popisal in analiziral je vse mogoče kombinacije krčenja in raztezanja obraznih mišic in pri tem poskušal ugotoviti, kateri izrazi so značilni za posamezna čustva.

Posebej so ga zanimali zelo hitri trzljaji nekaterih mišic na obrazu, ki jih je skorajda nemogoče zavestno kontrolirati. Prepričan je namreč bil, da bi takšni mikro obrazni gibi lahko razkrivali dejanska čustva osebe, tudi če bi jih ta želela skriti ali se navzven kazati v drugačnem čustvenem stanju, v kakršnem je v resnici. V nekaterih kulturah je namreč kazanje čustev močno regulirano s pravili o spodobnosti. Skrivanje čustev je v teh kulturah lahko velika vrlina, a mikro obraznih gibov, ki trajajo le del sekunde, naj tudi z veliko vaje ne bi bilo enostavno prikriti.

Opravil je veliko poskusov in objavil mnogo znanstvenih razprav – pri iskanju možnih aplikacij svojih dognanj je šel Ekman verjetno celo predaleč. Vseskozi ga je namreč zelo zanimalo, ali bi lahko na podlagi mimike obraza izdelal detektor laži. Ta naj bi temeljil predvsem na prepoznavanju mikro obraznih gibov, ki jih praviloma ni mogoče kontrolirati. Vendar se je izkazalo, da zanesljivost takšnih programov za avtomatsko analizo posnetih obrazov nikakor ni dovolj dobra, da bi jih lahko uporabljali v praksi, recimo pri varnostnih pregledih potnikov na letališčih, kjer so jih poskušali aplicirati.

Ekmanove študije čustev in njihovega izražanja na obrazu so postale splošno sprejete, a vseskozi so bili tudi med kolegi znanstveniki skeptiki, ki jih opisani dokazi niso povsem prepričali. Zadnja leta je med kritiki zelo glasna nevroznanstvenica Lisa Feldman Barrett, ki v knjigi How Emotions are Made: The Secret Life of the Brain (Houghton Mifflin Harcourt, 2017) trdi, da je klasično razumevanje čustev celo povsem napačno.

Po njenem prepričanju čustva niso vrojeni avtomatski odzivi telesa na nove čutne zaznave in misli, ampak emocije možgani neprestano izgrajujejo na osnovi izkušenj in predvidevanja. Prav tako pravi, da če se še tako trudimo, nikakor ne moremo najti enega samega možganskega centra ali skupine nevronov, ki se aktivirajo, ko doživimo posamezno čustvo. Podobno naj bi bilo tudi z obraznimi gibi, ki naj ne bi bili tako univerzalni, kot se nam morda zdi.

Čustva kot aktiven proizvod možganov

Klasično razumevanje čustev avtorica knjige opiše kot pasivno odzivanje telesa na nove zaznave in misli. Možgani so ves čas pozorni, da morebiti ne bi spregledali katere od nevarnosti, ki prežijo na nas v okolici, ali katerega od za nas potencialno koristnih dogodkov. Ko zaznajo nekaj pomembnega, nas o tem obvestijo prek sprostitve kemikalij, ki vplivajo na naše počutje. Vplive teh kemikalij na naše telo po takšnem klasičnem razumevanju občutimo kot čustva.

Če možgani denimo zaznajo nevarnost, sprostijo stresna hormona kortizol in adrenalin, ki sprožita pripravljenost na beg ali boj. Ko zaznajo nekaj za telo potencialno dobrega, sprostijo kemikalije, kot so serotonin, dopamin in oksitocin, ki vzbudijo ugodna občutja, zaradi katerih smo motivirani, da še naprej vztrajamo na začrtani poti delovanja.

Vendar naj bi bil opis čustev kot zgolj pasivnih odzivov na dogajanje v okolici preveč poenostavljen. Možgani namreč niso sistem, ki se zgolj pasivno odziva na dražljaje, ki prihajajo iz čutov, ampak aktivno ustvarja predstavo sveta, kar pomeni, da napoveduje tudi prihodnje dogajanje v okolici, s čuti pa le preverja, ali se napovedi ujemajo z novimi zaznavami. Možgani neprestano posodabljajo takšen model sveta, ki je sposoben v običajnih razmerah dokaj zanesljivo predvideti, kaj se bo v okolici dogajalo v prihodnje.

Čustva so po prepričanju Lise Feldman Barrett aktiven proizvod možganov. V njih se napovedi dogajanja v okolici združujejo s preteklimi izkušnjami iz spomina in rezultat takšne sinteze občutimo prek spremembe v telesu, ki jo zaznamo kot čustvo. Pravi, da čustva niso univerzalen fiziološki odziv telesa na razmere v okolici, ki bi bil enak za vse ljudi, ampak so konstrukt naših možganov, ki je pogojen s preteklimi izkušnjami, kar pomeni, da lahko enake zaznave v različnih okoliščinah sprožijo povsem različna čustva.

Čustva zato primerja z biološkimi vrstami. Zanje namreč velja, da ne obstaja nobeno notranje bistvo, ki bi bilo skupno vsem organizmom posamezne vrste in zaradi katerega bi bili uvrščeni v isto enoto klasifikacije. Nekaj podobnega naj bi po prepričanju Lise Feldman Barrett veljalo tudi za čustva. Vsakdo jih doživlja malo drugače, pri istem čustvu se vsem ne aktivirajo povsem isti predeli v možganih oziroma iste skupine nevronov, zato je iskanje univerzalnih možganskih slik ali obraznih potez, ki bi bile značilne za posamezna čustva, zanjo povsem nesmiselno početje.