časopis za tolmačenje znanosti
 
 
  02. September 2014 11:04  
Kvarkadabra  
  Forum - Razpravljaj o življenju, vesolju in sploh vsem.
Slovar - Od Antimaterije do Žarkov
Igre - Virtualni laboratorij.
Vprašanja - Imaš vprašanje za strokovni svet Kvarkadabre?
Predavanja - Vse o zadnjih odkritjih iz prve roke.
Galerija - Slike iz sveta znanosti.
Knjiga - Zakaj je nebo modro?
KvarkaWiki - Poskus "Wiki" izgradnje fizikalnega priročnika.
 
   

Področja  
   
   

Časopis  
  Uredništvo
Sponzorji
Predstavitev
Ponatisi Spika
Članki na portalu
Tekstovni dostop
Stara stran
Kazalo po številkah
 
   

Naši pokrovitelji  
  - FMF Uni-Lj
- Univerza v Novi Gorici
- Ministrstvo za znanost RS
- drugi
 
   


  Boj za internet!   
 
Zgodbe iz znanostiVerjetno ni nobenega dvoma, da je internet največja tehnološka pridobitev človeštva v zadnjih nekaj desetletjih. Ne samo da je močno spremenil in olajšal komunikacijo med ljudmi, ampak je na novo narisal tudi ves zemljevid sveta oziroma ga vsaj bistveno dopolnil z novim virtualnim teritorijem. Čedalje pomembnejše postaja vprašanje, kdo je pravzaprav lastnik tega novega virtualnega sveta in mu sme postavljati pravila. So to velika telekomunikacijska podjetja, ki imajo v lasti kable, so to posamezne države, v katerih živijo uporabniki interneta, ali kdo tretji?

Osvajanje virtualnega sveta

Seveda internet še zdaleč ni več zgolj pripomoček za komunikacijo, ampak je tudi pomemben dejavnik v ekonomiji sodobnega sveta. Zato ni presenetljivo, da se je v ZDA pravkar razvnela pomembna razprava o nadzoru nad to novo obsežno virtualno pokrajino. Postavlja se vprašanje, ali je treba tudi internet zakonsko zaščititi ali pa lahko še naprej normalno deluje tudi brez državne regulative. Proti vtikanju države na področje interneta so velika telekomunikacijska podjetja, ki imajo v lasti večino kabelskih povezav oziroma fizično infrastrukturo. Na drugi strani pa so posamezni uporabniki interneta in podjetja, kot so Google, Amazon in Yahoo, ki obvladujejo novi teritorij interneta.

Spor med lastniki kablov in njihovimi največjimi uporabniki so poimenovali kar zavzemanje za nevtralnost interneta (ang. net neutrality). Prva stran trdi, da državi nevtralnosti interneta ni treba posebej zakonsko urejati, druga pa se zavzema za jasne zakonske določbe, ki bi onemogočale lastnikom velikih omrežij selektivno obravnavanje pretoka podatkov med različnimi uporabniki omrežja. A da bi sploh lahko razumeli, kaj je resnični problem, ki se skriva za pompoznimi besedami o boju za nevtralnost interneta, si moramo najprej pogledati, kako internet sploh deluje.

Kako deluje internet?

Zelo poenostavljeno rečeno, si lahko internet zamislimo kot množico medsebojno povezanih računalnikov, med katerimi se izmenjujejo informacije. Ključni element, ki omogoča pretakanje podatkov, pa je univerzalna metoda, po kateri se informacije izmenjujejo med računalniki. Metodo so razvili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in se uradno imenuje internetni protokol.

Bistvo internetnega protokola je, da se vsaka informacija, ki jo pošiljamo od enega računalnika do drugega, pa naj je to e-pošta, digitalna slika, spletna stran ali dokument z besedilom, razbije na majhne pakete, ki se nato samostojno gibljejo po povezavah od računalnika do računalnika. Vsak takšen paket, ki nosi za približno kilobajt informacij, je opremljen z ovojnico, ki vsebuje podatke o naslovniku in pošiljatelju.

Ko recimo odpošljemo elektronsko pismo, ga naš poštni program razdeli na majhne pakete in jih posreduje naprej sosednjemu računalniku v mreži. Ti pakete posredujejo naprej naslednjim računalnikom in ti spet naprej, dokler paketi ne dosežejo cilja. Takšen prenos paketov se tudi z enega konca sveta na drugega praviloma opravi v delcu sekunde.

Usmerjanje paketov

Za učinkovit pretok informacij prek interneta so še posebej pomembni računalniki, katerih osrednji namen je usmerjanje podatkovnih paketov med različnimi povezavami. Te računalnike si lahko predstavimo kot usmerjevalce prometa na križišču, kjer se križa zelo veliko cestnih povezav, pakete pa kot vozila, ki želijo zapeljati skozi križišče.

Ko pride posamezni paket do takšnega usmerjevalnega računalnika, ta pogleda naslov na ovojnici, ki označuje cilj, na katerega je paket namenjen, in ga odpošlje naprej po pravi povezavi. Dokler v križišču ni gneče, je seveda vse v najlepšem redu. Ko pa začne v križišče prihajati več paketov, kot jih je usmerjevalnik zmožen usmeriti naprej po pravi povezavi, se pojavijo težave. Če gre zgolj za kratkotrajno povečanje prometa, se paketi začasno skladiščijo v spominu usmerjevalnika, ki jih nato, ko se gneča sprosti, z rahlo zamudo posreduje naprej na prave naslove.

Paketi se tudi izgubijo

A vsak računalnik ima le omejeno količino spomina, ki ga lahko uporabi za začasno skladiščenje paketov. Če traja gneča pred križiščem predolgo in se spomin usmerjevalnika napolni, se začnejo paketi izgubljati. Vendar so načrtovalci internetnega protokola takšne težave predvideli. Vsak paket namreč ob prihodu do naslovnika pošlje pošiljatelju povratno informacijo, da je prispel na cilj. Če ta povratna informacija ne prispe dovolj hitro, pošiljatelj sklepa, da se je paket izgubil, in ga spet pošlje.

Težave pri prenosu podatkov nastanejo tedaj, ko so usmerjevalniki preobremenjeni oziroma ko se nanje vsuje več paketov, kot so jih zmožni razposlati naprej. Takrat se začnejo paketi izgubljati in to prej ali slej opazita tudi oba računalnika, ki si jih izmenjujeta. Nenapisani dogovor uporabnikov interneta, oziroma bolj rečeno računalniških programov, ki uporabljajo internet, je, da ko opazijo izgubljanje paketov, zmanjšajo intenzivnost njihovega pošiljanja. Tako usmerjevalnike razbremenijo, ker se količina paketov v obtoku zmanjša, in promet po internetu spet lahko normalno steče.

Nevtralnost interneta pomeni enakopravnost paketov

Takšno pošiljanje informacij po internetu je, kot se je pokazalo, zelo učinkovito. Ko posamezni paket potuje od računalnika do računalnika, gledajo vmesni usmerjevalniki praviloma le naslove na ovojnici, nič pa se ne menijo za vsebino paketov. Tudi paketi so na videz približno enaki, ne glede na to, ali je v njih zapakiran del slike, pisma, besedila ali govora. Temeljna ideja interneta je torej, da se vse bistvene stvari zgodijo na končnih računalnikih (pri pošiljatelju in prejemniku), vmesni usmerjevalniki pa zgolj prenašajo in usmerjajo pretakanje paketov.

Bistvo razprave o nevtralnosti interneta je vprašanje, ali naj se vsi paketi na usmerjevalnikih obravnavajo enakopravno ali imajo lahko določeni paketi prednost. Telekomunikacijska podjetja sedaj le usmerjajo in prenašajo pakete, vse, kar je vsebinsko pomembno, pa se zgodi pri končnih naslovnikih in pošiljateljih. Vsak poseg v neenakopravno obravnavo prenosa paketov razumejo uporabniki interneta kot poseg v nevtralnost medija, zato zahtevajo od države, da takšno nevtralnost telekomunikacijskim podjetjem tudi zakonsko zapove.

Kdo naj ima prednost?

Za prenos elektronske pošte, spletnih strani in dokumentov prek interneta občasno izgubljanje paketov ni tako pomembno, saj zakasnitve, manjše od ene sekunde, skoraj ne opazimo. Bolj opazne so takšne zakasnitve recimo pri telefonskem pogovoru prek interneta s programi, kot je recimo Skype. Tu postanejo tudi polsekundni zamiki hitro moteči.

Naj se paketi teh programov zato obravnavajo prednostno in imajo podobno kot reševalna vozila prednost v križiščih? Ali pa jih bodo telekomunikacijska podjetja nalašč izgubljala, da ljudje ne bodo telefonirali prek interneta, ampak bodo raje uporabili njihove klasične telefonske linije? Naj imajo prednost paketi tistih uporabnikov interneta, ki lastnikom usmerjevalnikov več plačajo? Ali lahko to pomeni, da bodo spletne strani bogatih podjetij hitreje dostopne kot dnevnik kakšnega zelo zanimivega, a za veliki kapital motečega blogerja?

Je nevtralnost interneta ogrožena?

To so zelo pomembna vprašanja, ki jih odpira razprava o nevtralnosti interneta. Je dovoljeno posegati v nenapisano pravilo, da se vsi paketi na internetu obravnavajo enakopravno? Uveljavljanje prednosti določenih paketov lahko podre nenapisani dogovor, po katerem programi zmanjšajo intenzivnost poslanih paketov, če opazijo, da se ti začenjajo izgubljati. Če imajo samo izbranci prednost, potem tistim programom, ki tega privilegija nimajo, ni v interesu, da bi zmanjšali količino poslanih informacij, saj bodo s tem naredili prostor le za privilegirane pakete. Vsako odstopanje od načelne enakopravnosti paketov ima tako lahko nepredvidljive posledice za usodo vsega interneta.

O problemu nevtralnosti interneta se zadnje mesece veliko razpravlja tudi v Washingtonu. Vse interesne strani močno pritiskajo na ameriško zakonodajno oblast, najemajo lobiste in zagovarjajo argumente za in proti zakonski določitvi nevtralnosti interneta. Trenutno stanje, ko se o problemu razpravlja, a hkrati ni sprejeto še nobeno pravilo, pa za običajne uporabnike interneta tudi ni slabo. Ponudniki interneta se namreč zadnje čase zelo lepo vedejo, saj vedo, da bi bila kakršna koli diskriminacija ali oviranje uporabnikov samo dodatni argument za zakonsko regulacijo.

Sašo Dolenc
[ Ogledov: 4.491.  Objavljeno: 09/04/06. ]  


Boj za internet! | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.



Dodatne možnosti

 
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Obvesti me o komentarjih na 'Kvarkadabra - Zgodbe iz znanosti'
  •  

    |