Zadnja leta mi je namreč uspelo pošto prebirati vsak dan, tudi če sem bil v še tako odročnih krajih. Pred dobrim mesecem sem z enega od kvarnerskih otokov poslal članek v uredništvo časopisa kar direktno s plaže, kar je danes za profesionalne novinarje verjetno dnevna rutina, meni pa se je prav dobro zdelo. Sem bil kar presenečen, kako hitra je bila povezava. "Internet je res čisto v redu zadeva," kot je modro ugotovil naš minister za znanost in tehnologijo v petkovem intervjuju v Dnevniku.

Saj res! Če si kje bolj na samem, kjer ne prodajajo časopisov, mogoče sploh še ne veš, da si bila povsem po naključju ena od glavnih zvezd intervjuja z ministrom. Poleg tebe pa še najin kolega iz uredništva Kvarkadabre, ki si z ministrom ne deli le istega imena in priimka, ampak je po izobrazbi prav tako tudi fizik. Malokdo pomisli, da bi v naši mali deželici obstajala kar dva Jureta Zupana, ki bi bila oba ugledna znanstvenika na zelo podobnem področju naravoslovja, zato je bilo zadnja leta kar veliko zmede. Prišlo je do mnogih zabavnih zamenjav, ki jih omenja tudi že minister v intervjuju. Pravi, da so nanj pomotoma prihajale čestitke za Juretove znanstvene dosežke, sam pa moram dodati, da so me znanci večkrat spraševali, ali res minister piše vse tiste zanimive poljudnoznanstvene članke za Kvarkadabro. Dobil sem tudi kar nekaj čestitk za knjigo Zakaj je nebo modro?, ki da smo jo napisali skupaj z ministrom.

Letos, kot kaže, nimamo poletnega zatišja novic, ki mu pravijo čas kislih kumaric. Po dolgem času je spet znanost na prvih straneh časopisov, a ne veseli se preveč, ker ne gre za poročanje o novih znanstvenih spoznanjih, ampak ponovno za afere z razpisi. Zgodbe ti raje ne bom obnavljal, saj je internet z njo preplavljen, tako da lahko le malo pobrskaš po novičarskih straneh oziroma po forumih in blogih.

Vedno znova se zabavam, ko kliče kak novinar, da bi radi prišli z ekipo posnet Kvarkadabro. Včasih je kar težko pojasniti, da je Kvarkadabra v televizijskem studiu na velikem ekranu dosti lepša kot na mojem namiznem monitorju. Ljudje so še zmeraj prepričani, da imajo vsa društva najete kake kletne prostore, kjer se člani dobivajo enkrat na teden, da si ob pivu izmenjajo trače. Še najbolj fizičen je pri nas verjetno strežnik, ki pa je nekje na Univerzi v Novi Gorici, in priznam, da ga v resnici sploh še nikoli nisem videl.

V uredništvu Kvarkadabre seveda vse opravimo kar po internetu, tako da drug za drugega običajno niti ne vemo, kje se kdo nahaja. Včasih posumim, da je kdo na drugi strani Atlantika, če mi še isto dopoldne ne odgovori na pismo, a po navadi se tako ali tako toliko dogaja, da na nekajurne zamike sploh nisi pozoren. Prejšnji teden so s televizije želeli kratko izjavo člana uredništva, pa smo se po internetu dogovorili, da bo izjavo dal Jure. In ko smo novinarju že poslali telefonsko številko njegovega mobitela, da bi se dogovorila glede kraja snemanja, se Jure oglasi, da je trenutno na konferenci v Pittsburghu v ZDA, kar pa ni noben problem, saj lahko da izjavo kar preko Skypa.

Ni skrivnost, da ministra Zupana oba zelo ceniva kot vrhunskega znanstvenika. Ravno danes sem si na internetu ponovno ogledal zelo zanimivo predavanje z naslovom Umetne nevronske mreže - intelektualni izziv, ki ga je pripravil za naše društvo že leta 2000, ko še ni bil politik. Tudi pod vrednote, ki jih zagovarja (podpiranje odličnosti, mednarodno sodelovanje, odpiranje našega, na premnogih področjih zelo zatohlega akademskega sveta navzven, pomoč našim uspešnim znanstvenikom, da bi se lahko vrnili iz tujine…), se vsaj sam takoj podpišem. Težava je le, da se ti ideali praviloma med prevodom v prakso izgubijo. Žal.

Priznam pa, da so mi nekatere ministrove ideje tudi zelo tuje. Naj omenim kar to zadnjo, ki bi ji lahko rekli "center znanosti v vsako slovensko vas". Res ne vem, ali ni bolje, da ne poskušamo znova odkriti Amerike, temveč da naredimo tisto, kar so vse države, ki jim znanost kaj pomeni, storile že davno. V Sloveniji je povsem dovolj en sam resnično moderen center znanosti, kakršni so v vseh večjih evropskih mestih. Pa nikakor ni nujno, da je v središču Ljubljane, lahko je tudi kje bolj na samem, stran od luči, da se ponoči lahko opazuje tudi zvezde. Šolarji bi se tja vozili iz vse države ob naravoslovnih dnevih, v njem bi bili atraktivne razstave, planetarij, hiša eksperimentov, kino z znanstvenofantastičnimi filmi in še marsikaj. Pri takšnih centrih seveda ni pomembna samo vsebina, ampak tudi forma. Obiskovalcu morajo dati občutek, da je na obisku v prihodnosti, ali pa, da se je vrnil nazaj v čas dinozavrov.

Jana, ti si videla že zelo veliko sveta, tako da si zagotovo polna idej, kako bi se dalo tudi pri nas ustvariti čim bolj ugodno klimo za razcvet znanosti.

Pozdrav, Sašo

(Dnevnikov Objektiv, sobota, 04.08.2007, tekst: Sašo Dolenc)

Dragi Sašo,

tvoje pismo me ni doseglo na prepolnem kopališču ob morju, temveč v senci lokala, kjer ob beli kavi, knjigi in z računalnikom na kolenih preživljam dopustniške dni. Mehko šumenje valov motijo letala, ki že več dni zajemajo vodo v zalivu, da bi pogasila gorečo Paklenico.

Slovenskih časnikov ni, Mladino lahko dobim v deset kilometrov oddaljeni vasici. Do interneta sicer dostopam, vendar je povezava tako počasna, da branje spletnih časopisov ni prav nič zabavno. Zato so mi prav tvoje e-pošte, v katere si uvidevno vključil povezave do posameznih člankov, omogočale slediti dogajanju na področju znanosti. In v teh poletnih dneh je bila znanost, točneje, promocija znanosti, res v središču pozornosti.

Kvarkadabrovci smo z navdušenjem pozdravili odločitev ministra, da zanjo nameni rekordnih 360.000 evrov. To je daljnovidna odločitev. Evropa se je namreč odločila za povečanje sredstev za znanost. S tem je povezana večja potreba po kadrih, ki naj bi jo zagotovila tudi promocija znanosti med mladino. Po drugi strani pa ne gre le za promocijo znanosti med otroki in mladino. Starši, ki pospremijo otroke v ljubljansko Hišo eksperimentov, iz nje nedvomno odnesejo nova spoznanja, ki jim pomagajo krmariti skozi sodobni svet. In prav izobraženo, razmišljujočo družbo izpostavlja evropski model razvoja kot prednost v boju s konkurenti. Promocija znanosti in sprotno prevajanje znanstvenih dosežkov v za javnost razumljiv jezik je torej v interesu države in nas samih.

Osebno se srečujem s pomanjkanjem informacij vsak dan. Tako doma s presenečenjem ugotovim, da sem namesto kruha iz črne moke kupila tistega iz bele, obarvanega s sladom ali termično obdelano moko. Ali pa včeraj, ko sem stala pred policami, natrpanimi z različnimi pripravki, ki naj bi nas zaščitili pred premočnim soncem. Cena in besedila, zaradi katerih se včasih čudim, kako se sploh lahko kdo postara, o kvaliteti izdelka ne povedo nič. Več informacij dobim iz oznak, kot sta SPF, ki nas seznanja z učinkovitostjo zaščite pred visokoenergijskimi UVB-žarki, ter s plusi, ki izpričujejo učinkovitost filtrov v UVA-spektru. Kljub enakim oznakam SPF in + se filtri med seboj močno razlikujejo, zato sem se po spletu seznanila z njihovimi lastnostmi. Vendar s tem moj problem pred polnimi policami ni bil rešen - sestava je bila sicer natisnjena na izdelkih, vendar so jo trgovci prelepili z deklaracijo v domačem jeziku.

Tudi zaradi takih vsakdanjih nevšečnostih je zanimanje za dosežke s področja znanosti v Evropi veliko. V Angliji vsakoletni festival znanosti pritegne nepregledne množice ljudi vseh starosti. Novice in zanimivosti s področja znanosti več dni polnijo časnike. V središču zanimanja sta običajno vesolje in zdravje, večina angleškega časopisja pa je povzela tudi novico o našem patentu, ki omogoča preživetje ogroženim risbam renesančnih mojstrov. Seveda so tudi na tem področju najbolj odmevne novice pogosto rumeno obarvane. Tako je bila lani med najbolj objavljanimi predstavitvami psihoanalitična študija obnašanja premiera Blaira v navzočnosti predsednika Busha. Sproščeni angleški mediji so jo na kratko povzeli v naslovih, kot je Blair je Bushev pudelj...

Zaradi skromnih finančnih sredstev in krajše tradicije je medijska odmevnost slovenskega festivala znanosti slabša in časopisi raje povzemajo novice tujih agencij. Nedavni razpis je obetal, da bomo odslej tudi v Sloveniji promociji znanosti namenili več pozornosti. A kot praviš v svojem pismu, se je lep namen med prevodom v prakso izgubil, kar je pripeljalo do razveljavitve razpisa. V samo afero z razpisom se ne želim spuščati. Kljub načelni podpori decentralizaciji pa strokovno tudi jaz dvomim, da je "center znanosti v vsako slovensko vas" najboljša izbira. Igrala, ob katerih otroci razvijajo znanje in sposobnosti skozi praktične eksperimente, so prepotrebna, a en ali dva odlična centra bi v tej mali državi verjetno zadostovala.

Prav zaradi želje po decentralizaciji Slovenije so nam sicer izredno prijazne uslužbenke na ministrstvu svetovale, naj v pritožbi ne pozabimo omeniti, da je Kvarkadabra sicer res registrirana v Ljubljani, a so spletne vsebine na strežniku Univerze v Novi Gorici. Morda bi postavili zrcalne strani Kvarkadabre še na strežnike v kakšne bolj deprivilegirane slovenske kraje in bili tako upravičeni tudi do sredstev strukturnih skladov in tistih, namenjenih čezmejnemu sodelovanju? Šalo na stran. Ne glede na lokacijo strežnika spletne vsebine dosežejo tudi najbolj oddaljeno slovensko vas ali učilnico, če le ima širokopasovno povezavo.

Prav slednjo v senci lokala, kjer preživljam te vroče dopustniške dni, močno pogrešam. In ko opazujem neumorno delo gasilcev v boju s požarom na Paklenici, me ta nehote spomni na dogajanje doma, o katerem si me vsak dan obveščal. Tudi po uspešnem gašenju bodo ostale dolgotrajne posledice.

Pozdrav iz Dalmacije, Jana

(Dnevnikov Objektiv, sobota, 04.08.2007, tekst: Jana Kolar)