Pred dobrim letom sem v newyorškem prirodoslovnem muzeju (The American Museum of Natural History) po dolgem in počez prečesal vso zbirko, in brez težav bi se lahko še velikokrat vrnil, saj bi potreboval več mesecev, da bi vse predmete res natančno preučil. Verjetno si tudi ti že velikokrat posedala v tamkajšnji sobi z dinozavri ali pa občudovala velikanskega kita, obešenega pod strop dvorane? Mene takšni muzeji zmeraj tako navdušijo, da bi si prav gotovo kupil kar letno vstopnico, če bi živel kje v bližini.

Zadnjič je bila v muzeju na ogled tudi zelo zanimiva pregledna razstava o Darwinu. Prepričan sem, da bi tudi tebe zanimali Darwinovi dnevniki in drugi zapiski, ki so bili ena glavnih atrakcij razstave. Sam sem občudoval predvsem Darwinovo pisavo in skice, ki si jih je risal v zvezke, tebe pa bi verjetno zanimala tudi kemijska sestava črnila in papirja, na katerega si je zapisoval svoja dognanja. Odkar se ukvarjaš s kemijo papirja in črnila, si imela v rokah verjetno že veliko listin in umetnin velike zgodovinske teže. Se ti je pismo kake slavne osebnosti, ki si ga držala v dlaneh, še posebej vtisnilo v spomin?

Nameraval sem ti napisati nekaj o veri in znanosti, za iztočnico pa sem želel uporabiti kratek intervju z ministrom za znanost Juretom Zupanom z naslovom "Znanost sprašuje, vera odgovarja" v Mladini 28. julija 2007. Minister je izrekel kar nekaj zelo "sočnih" stavkov, ki bodo šli gotovo v zgodovino. Naj ponovim le enega, ki povzema "duha" ministrovega razmišljanja o veri in znanosti: "Teologija je osnovna znanost… Pri resni debati, ko želite zares o nečem razpravljati, mora nujno nastopiti teologija."

Ob teh ministrovih besedah sem se spomnil, da sem ob obisku newyorškega prirodoslovnega muzeja poslušal razpravo o zelo podobni temi. Zvečer, ko so razstavne prostore muzeja sicer že zaprli, so v muzejski dvorani organizirali okroglo mizo o odnosu med znanostjo in vero. Gostje so bili trije znanstveniki in teologinja. Vsi zelo ugledni strokovnjaki na svojih področjih.

Skupno vsem govorcem je bilo prepričanje, da med znanostjo in vero ni nobenega trenja, če obe področji razumemo pravilno. Naj bo znanstvenik kristjan, musliman, ateist ali budist, njegova osebna vera po mnenju razpravljalcev, ki se mu tudi sam pridružujem, prav nič ne vpliva na njegovo kvaliteto kot znanstvenika. Znanost je skozi stoletja razvila zelo jasno metodo, ki je brez dvoma eden največjih dosežkov človeštva, in ta metoda je povsem neodvisna od osebnega prepričanja posameznega znanstvenika.

Ko je minister govoril o veri in znanosti kot "dveh straneh istega kovanca", bi vsekakor moral omeniti tudi dejstvo, da so se skorajda vsa prelomna odkritja v znanosti, tudi če so do njih prišli učenjaki, ki so imeli močno osebno vero v Boga, hitro znašla na slavnem indeksu prepovedanih knjig, sami znanstveniki pa so imeli zaradi tega zelo velike težave.

Za konec pisma bi povzel še zgodbo o Darwinu, ki jo je, če se prav spomnim, med razpravo povedal tudi eden od gostov na okrogli mizi v muzeju. To, kar se je zgodilo Darwinu, nam lepo pokaže, da zadeve že dolga stoletja niso več takšne, kot si jih zamišlja naš minister za znanost. Razmerje med vero in znanostjo nikakor ni tako preprosto, kot se morda zdi na prvi pogled.

Morda ne veš, a ko se je Darwin daljnega leta 1831 odpravil na nekajletno potovanje okoli sveta z ladjo Beagle, je bil še vnet pristaš kreacionizma. To je vplivalo tudi na njegov pristop k zbiranju in opisovanju bioloških in geoloških najdb, ki jih je nabral med popotovanjem po odročnih krajih sveta. V zbirki ščinkavcev z Galapagosa si, recimo, ni zapisal podatka, na katerem otoku je ujel katerega od ptičev, kar se je kasneje izkazalo za ključno informacijo, ki jo je potreboval za dokaz svoje teorije o nastanku vrst z naravno selekcijo. Ta podatek se mu je zdel takrat, ko je bil še kreacionist, odvečen.

Na srečo pa so bili na ladji še trije zbiralci (kapitan in dva strežnika), ki so si v lastnih zbirkah ptičev natančno zapisali, na katerem otoku so jih našli. In prav z njihovo pomočjo je lahko kasneje Darwin za nazaj uredil tudi svojo zbirko. Zanimivo je, da so si prav "neznanstveniki" na ladji Beagle, ki niso bili tako obremenjeni s teorijo kot sam Darwin, zapisali bistvene znanstvene podatke, za katere je Darwin kot pristaš kreacionističnega pristopa menil, da so odvečni.

Darwin se je spreobrnil v darvinista šele po vrnitvi v Anglijo, ko je z drugimi uglednimi naravoslovci preučeval vzorce živih bitij, ki jih je prinesel iz oddaljenih krajev, in mu jih nikakor ni uspelo pojasniti s teorijo, ki se mu je do takrat zdela prava. Napovedi kreacionistične teorije, v katero je takrat verjel, se nikakor niso skladale z opazovanji, ki jih je zabeležil med svojim potovanjem. O tem sicer bolj podrobno pišem v sestavku Znanost in Bog, ki je izšel v 300. številki Nove revije, deli sestavka pa so objavljeni tudi na Kvarkadabri.

Pozdrav do naslednjič,

Sašo

(Dnevnikov Objektiv, sobota, 11.08.2007, tekst: Sašo Dolenc)

Dragi Sašo,

dopusta je zame konec in tvoje pismo me je doseglo sredi delovnega dneva, ob kemijski analizi zapuščine Nikole Tesle. Pred kratkim smo v laboratorijih Narodne in univerzitetne knjižnice ter Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani razvili metodo, pri kateri za določitev jakosti papirja zadostuje le nekaj vlaken. Ta lahko pridobimo brez poškodb izvirnika, kar nam končno omogoča karakterizacijo tudi najbolj dragocenih dokumentov.

Nikolo Teslo, na Hrvaškem rojenega srbskega avtorja izumov, kot so izmenični tok, radio in fluorescenčne luči, smo v naši bivši skupni domovini dobro poznali. V ZDA, kjer je preživel večino svojega kreativnega življenja, pa so moji znanci njegovo ime povezovali predvsem z norim znanstvenikom iz kultnih risank o Supermanu. Lik, ki je ljudem grozil s smrtnimi žarki, je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja navdihnilo ekscentrično življenje Nikole Tesle. Ob 150. obletnici njegovega rojstva sta se spominu "pozabljenega genija" poklonila Unesco in tudi Hollywood. V filmu Prestiž, ki so ga posneli lani, ga je upodobil David Bowie.

Sicer imamo podoben mačehovski odnos tudi Slovenci do večine naših priznanih znanstvenikov. Le redko kateremu prebivalcu naše države je poznano ime Slovenca Friderika Pregla, znanstvenika, ki je leta 1923 prejel Nobelovo nagrado za kemijo. Resnici na ljubo je bilo nagrajeno delo resda opravljeno na graški univerzi, a je bil kljub temu Slovenec. Kako pomembna je po tvojem promocija znanstvenikov pri popularizaciji znanosti?

Zapuščina Nikole Tesle, z analizo katere se trenutno ukvarjamo, žal deli usodo številnih dokumentov 19. in 20. stoletja. Propadajoči papir polni kilometre polic knjižnic in arhivov po vsem svetu in grozi, da bo z njimi propadel tudi spomin na naš čas - stoletje vojn, a tudi stoletje družbenih premikov, dramatičnega napredka znanosti in tehnologije ter izjemnih umetniških stvaritev. Prenos v digitalno obliko ponuja možnost ohranitve informacij, ki jih hrani poškodovani papir, hkrati pa tudi enostavno dostopnost in iskanje po vsebinah.

Iz prve roke se lahko seznanimo z Darwinovim odnosom do vprašanja vere in znanosti, na primer. "Zahvaljujem se ti za tvojo presojo in te zaradi nje spoštujem, da morata iti teologija in znanost vsaka svojo pot in da nisem odgovoren, če je njuno srečanje še vedno zelo oddaljeno," je zapisal v pismu Mary Boole leta 1866. To pismo je le eno izmed okoli 5000 pisem Charlesa Darwina, ki so dostopna na spletu (www.darwinproject.ac.uk). Tam boš našel tudi vsa ohranjena pisma, ki jih je avtor evolucijske teorije pošiljal z nekajletnega potovanja okoli sveta z ladjo Beagle.

Kljub očitnim prednostim prenosa v digitalno obliko je arhiviranje dokumentov za zdaj prepočasno, da bi omogočalo rešitev večine ogrožene narodove pisne zapuščine. Poleg tega tako ohranimo zgolj vsebino zapisa, medtem ko nam izvirnik ponuja tudi številne druge informacije. Tako so pred kratkim iz sline na znamkah pisem, ki jih je pošiljal, znanstveniki izolirali dele DNA Charlesa Darwina. Obstaja sicer možnost, da Darwin znamk na več tisoč ovojnic ni lepil sam. V tem primeru morda Darwinovo "nevarno idejo" pripisujemo dednemu zapisu njegovega butlerja.

Svetovni splet pa v kratkem času svojega obstoja ni spremenil sveta le z digitalnimi arhivi, temveč tudi z interaktivnostjo. Številne spletne strani polnijo virtualni eksperimenti in na tak način znanost približujejo mladini. Interaktivne spletne aplikacije korenito posegajo tudi na druga družbena področja. Prek e-posvetovanj, forumov, glasovanj, klepetalnic, peticij pa tudi spletnih dnevnikov, t.i. blogov, omogočajo neposredno sodelovanje zainteresirane javnosti pri političnih odločitvah ter s tem izgradnjo družbe, temelječe na participativni demokraciji.

Morda nisi vedel, a naša vlada je v strategiji e-uprave RS sprejela cilj, da bo Slovenija do leta 2010 med desetimi najbolj razvitimi državami na področju e-demokracije. Skladno z njo želimo med drugim tudi "vključiti najširši krog uporabnikov v procese odločanja". Kljub siceršnjemu navdušujočemu hitremu razvoju e-uprave v Sloveniji pa je to področje precej zapostavljeno. Na straneh, namenjenih e-demokraciji (http://e-uprava.gov.si/e-uprava/edemokracija.euprava), je edini poziv k sodelovanju pri Pogovorih o prihodnosti Slovenije pri Predsedniku Republike, ki so potekali do leta 2005. Pripombe na vladna gradiva v postopku obravnave lahko zainteresirana javnost posreduje le po pošti vladi ali odgovornemu ministru. Tudi nedavno mnenje ministra o pasivnosti interneta in burna zavrnitev osnutka zakona o visokem šolstvu s strani vseh ključnih javnosti kažeta, da do leta 2010 verjetno ne bomo med desetimi najbolj razvitimi državami na področju e-demokracije.

Podobno je s spletnimi stranmi naših parlamentarnih strank, kjer lahko sodelujemo predvsem prek spletnih forumov ali tako, da stranki pošljemo e-pošto s svojimi predlogi. Obetavneje so si spletne strani zamislili v združenju Zares, kjer lahko državljani trenutno podpišemo peticijo o HPV, komentiramo spletne dnevnike članov poslanske skupine in celo preberemo nekatere zanimivosti s področja znanosti.

Lep pozdrav,

P.S.

Zgornje ni moj podpis. Napisano je s pisavo Nikole Tesle. Font Tesla je dostopen s spletnih strani Muzeja Nikole Tesle v Beogradu (http://www.tesla-museum.org ).

(Dnevnikov Objektiv, sobota, 11.08.2007, tekst: Jana Kolar)