Se še spomniš, da si mi pred dvema letoma poslala nekaj fotografij starih besedil iz časopisa Šolski prijatel, ki ga hranite v NUK-u? Na slikah so bili sestavki, v katerih je daljnega leta 1855 naš veliki fizik Jožef Stefan poskušal svojim rojakom v domačem jeziku pojasniti, kako nastanejo nekateri naravni pojavi. Njegovi sestavki so tudi po sto petdesetih letih še vedno zelo zanimivi in prav zabavni za prebiranje. Vidi se, da je imel tudi literarno žilico.

Verjetno veš, da je Stefan vsaj v mladosti veliko pesnil, a se je kasneje raje odločil za kariero znanstvenika, kar je bila vsekakor pravilna odločitev. Za prvi vtis o njegovem literarnem talentu ti bom navedel le kratek odlomek iz njegove pesmi z naslovom Avtokritika, v kateri se sicer že počasi poslavlja od pesnjenja: "Kaj hudiča na Parnasu/ matematičar počenja/ … saj se vidi, da navajen/ je le iksa, ipsilona."

V enem od člankov, ki si mi jih poslala, Stefan odgovarja tudi na, vsaj nam pri Kvarkadabri, zelo znano vprašanje: zakaj je nebo modro. Na njegov sestavek sem se spomnil, ker ob pojasnjevanju barv neba spotoma omeni tudi mavrico: "Solnčna luč je bela in sostavljena je iz več drugih barvenih luči. Sostavljena je iz tistih barv, ki se nam prikazujejo, kader se razpenja po nebu mavrica ali božji stol, iz ravno tistih barv, ktere vidimo gledajoči skoz trioglato steklo."

Stefanovi poljudnoznanstveni sestavki so gotovo zelo popestrili ponudbo tovrstne literature na Slovenskem v sredini devetnajstega stoletja. Vendar vsi lokalni pomembneži, ki so na sončni strani Alp krojili duhovno življenje tistega časa, niso z navdušenjem sprejeli Stefanovih poljudnoznanstvenih zapisov. Fran Levstik je na primer menil, da Slovenci še niso dovolj zreli za prebiranje zahtevnih člankov o znanosti in da je treba naš narod najprej izobraziti in pritegniti h knjigi skozi povesti, šele nato pa ga seznanjati tudi z dosežki naravoslovja.

V polemičnem sestavku iz leta 1859, v katerem se je odzval na članek študenta medicine Valentina Janežiča z naslovom Potrebe Slovencev glede prirodnih ved, se je Levstik ponorčeval iz poskusov, da bi zabite Slovence že takrat morili s prirodoslovjem: "Preden končam, naj še opomnim, da čeravno je morda res jako treba ljudstvu 'razlagati redivnost in vrednost njegovega živeža, imenitnost železnih cest' itd., vendar menim, da bi narodu za zdaj mnogo bolj koristile dobre povesti, kratkočasnega in podučnega zapopadka, in druge take reči, pisane v domačem govoru in domačem duhu."

Stefana so takšni posmehljivi komentarji seveda prizadeli, čeprav niso leteli neposredno nanj. Odzval se je s sestavkom, v katerem opozarja na težave, s katerimi se srečuje, ko poskuša pisati članke o znanosti v domačem jeziku: "Stojim pred vami znabiti s celim košem nemškega znanja in s pestjo slovenskih besed. Iz koša bi bilo lahko jemati, a težko je vselej iz njega vzetej stvari najti prikladnega oblačila v skerčenej pesti. In nagih jih vendar ne morem pošiljati v svet. Zakaj Slovenci so zdaj močno sramežljivi, in jezične nesramnosti jim bodejo serca slovničarske. Studijo se jim besede, kterih prosti kmet v domovini slovenskega duha ne nosi na jeziku zjutra in večera."

Kmalu po Levstikovem zafrkljivem sestavku na račun primernosti poljudnoznanstvenih sestavkov za Slovence je Stefan prenehal pisati v rojstnem jeziku. Osredotočil se je predvsem na akademsko kariero in postal vodilni svetovni fizik svojega časa ter edini Slovenec, po katerem se imenuje kak pomemben fizikalni zakon.

Stefanova zgodba izpred poldrugega stoletja priča, da imajo težave, s katerimi se srečujemo tudi še danes, zelo dolgo brado. Verjetno se strinjaš, da še tisti redki poskusi ustvarjanja za razcvet znanosti čim bolj prijaznega okolja vse prepogosto trčijo ob kako sodobno inkarnacijo takšnih "levstikov", ki jih je pri nas še zmeraj zelo veliko. Kot sama veš, se nam vedno znova dogaja, da nas državni uradniki in drugi pomembneži radi potrepljajo po rami in pohvalijo, da smo res dobri, a da v tem trenutku žal (še) ne spadamo v vizijo tega, kar iščejo pri konkretnem razpisu. Takšen odnos države se v zadnjih desetih letih skorajda ni spremenil.

Kot dokaz, da je tudi danes "Levstikova mentaliteta" še kako živa, bom navedel konkreten primer neenakopravnega položaja znanosti napram kulturi, ki ga naša država nikakor noče odpraviti, čeprav nanj opozarjamo že vrsto let. Samozaposleni v kulturi in samostojni novinarji imajo pravico do posebne 15-odstotne davčne olajšave, zasebni raziskovalci pa te možnosti nimajo. Zakaj takšna razlika v davčni obravnavi povsem primerljivih statusov, mi ni znal pojasniti še nihče. Na davčnih uradih pravijo, da gre za "napako zakonodajalca".

Za konec pisma bi te spomnil še na naslov reportaže o Kvarkadabri, ki so jo pred sedmimi leti objavili v Zeleni piki, predhodnici časopisa, v katerem se zdajle dopisujeva. Naslov je bil "Mladež, ki ni v kontekstu birokratov." Mladež sicer res nismo več, v kontekst birokratov pa žal tudi še nismo prišli.

Pozdravlja te,

Sašo

(Dnevnikov Objektiv, sobota, 18.08.2007, tekst: Sašo Dolenc)

Dragi Sašo,

z veseljem prebiram tvoja pisma, spisana z nalezljivo ljubeznijo do znanosti in s spoštovanjem do velikih umov človeštva, kakršen je bil Jožef Stefan.

Mavrico sem zadnjič videla ob prebiranju novic na spletnem portalu vest.si (10. avgust), kjer je Robert L. Tuva, navdušen nad mavrico nad Ljubljano, objavil sestavek Fizika v času mavric. Kaže, da bo podobnih prispevkov več, avtor pa se bo po lastnih besedah zgledoval po vzorih: Sašu Dolencu in Richardu Feynmanu. Kratek naravoslovni prispevek so bralci pozdravili z navdušenjem. "Vestem bi po odzivih sodeč lahko naredili novo rubriko 'Znanost'. Za mene (in upam, da lahko rečem tudi za vse druge vedoželjneže) bi bila rubrika več kot le prijeten dodatek. Čakajoč z iskricami v očeh…" je vest na spletnem portalu komentiral Andrej. In res, med rubrikami Politika, Zabava, Kultura, Šport in Igre Znanost za zdaj še nima prostora.

Pred časom sem urednikom časnikov in tednikov poslala vprašanje, kakšna je njihova uredniška politika na področju znanosti. Na moje precejšnje presenečenje so mi odgovorili skoraj vsi izzvani uredniki. Večino odgovorov je lepo povzel eden izmed njih, ki je izrazil "težave s podeljevanjem kredibilnosti znanstvenim člankom". "Ponavadi visijo nekje med poljudno znanstvenostjo (če je preveč poljudna, se izgubi smisel) in strogo znanstvenim pristopom (posledica je pogosto nerazumljivost)," je še zapisal. Zato v medijih pogosto zasledimo "preverjene" prevedene članke, iz katerih pa ni razvidno, da je, na primer, delo opravil slovenski raziskovalec.

To se je zgodilo tudi naši raziskovalni skupini. Pred leti, ko sem koordinirala svoj prvi raziskovalni projekt evropske komisije, sem v slovenskem dnevnem časopisu objavila celostranski(!) prispevek o raziskavah t.i. železo-taninskih črnil, ki povzročajo močne poškodbe na zapisih. Prav z našim projektom smo jih želeli rešiti pred propadom. Problematika je nekaj mesecev kasneje našla svoje mesto tudi v časniku Independent, v prej omenjenem slovenskem časopisu so nato informacijo povzeli, in tako smo lahko prebrali, da Angleži "ne skrivajo zaskrbljenosti" nad nekimi črnili.

Naj tu prevzamem krivdo nase - enkratna temeljita obravnava problematike v enem časopisu seveda ne bo preprečila tovrstnih neljubih dogodkov, čeprav je objavo v celoti prebralo zavidljivih 13 odstotkov bralcev. Raziskovalci nosimo svoj delež odgovornosti, da je novic s področja znanosti v naših medijih malo. V nedavni raziskavi Evropske unije se je z odgovorom "Znanstveniki se premalo potrudijo, da bi javnost informirali o svojem delu" strinjalo kar 65 odstotkov Slovencev, največ med evropsko petindvajseterico.

To je verjetno tudi eden izmed razlogov, da je sedanji minister že večkrat poudaril področje promocije znanosti, a še nikoli doslej tako uspešno, kot mu je to uspelo z razpisom za Centre za promocijo znanosti. Posebno pozornost je namenil že samemu razpisu, v katerem je v nasprotju z običajno prakso, po kateri minister zgolj potrdi mnenje strokovne komisije, zapisal, da bo "komisija pripravila predlog prejemnikov sredstev ter ga predložila v odločanje ministru". Minister si je v tem razpisu pridržal pravico do odločitve ne glede na mnenje komisije. To je tista odločitev, s katere neprimernostjo so ga kasneje podrobneje seznanili mediji in ki jo je na predlog notranje revizije razveljavil.

Naj poudarim, da sama razveljavitev razpisa ne pomeni, da izbrani prijavitelji ne bodo prejeli sredstev, za katera pa jim zdaj niti ne bo treba izvesti projektov. Skladno z odločitvijo, da "vložena pritožba ne zadrži podpisa pogodb z izbranimi vlagatelji", je ministrstvo z izbranimi prijavitelji že sklenilo pogodbe o financiranju in ti so zato upravičeni do kritja nastale škode. Pri javnem naročilu za nakup operacijskih miz sem tovrstno odločitev lahko sprejela, saj smo mize nujno potrebovali. Morda ti veš, zakaj se nam tako mudi pri razpisu za Centre za promocijo znanosti, objavljenem sredi poletja? Mar nismo mogli počakati tista dva tedna, kolikor je bilo potrebno, da bi se postopek v celoti končal?

V teh dveh tednih je navkljub vsaj eni prejeti pritožbi (naši) minister podpisal pogodbe, Društvo matematikov fizikov in astronomov Koper je nato najelo kredit, ena izmed njihovih prihodnjih sodelavk pa naj bi na podlagi podpisane pogodbe že odpovedala službo. Društvo upravičeno lahko zahteva povrnitev škode, ki bo krita iz javnih (davkoplačevalskih) sredstev.

Kemometrijska znanost, s katero se je ukvarjal minister Zupan, ima od njegove kreativnosti bistveno več koristi kot slovenska politika. Zapisano je seveda moje mnenje in ne izraža mnenja uredništva Kvarkadabre. Upam, da moje pisanje ne bo škodilo Kvarkadabri pri prihodnjih kandidaturah za javna sredstva. Sicer pa letos nismo uspeli na nobenem razpisu, tako da stanje ne more biti nič slabše, kot je. Bo že držalo, kar si navedel v svojem pismu, da "v kontekst birokratov pa žal tudi še nismo prišli". Le o tistem "žal" trenutno nisem povsem prepričana.

Pozdrav,

Jana

(Dnevnikov Objektiv, sobota, 18.08.2007, tekst: Jana Kolar)