Ne vem sicer, kako močno so novi prijemi, ki smo jih spoznali tistikrat, vplivali na tvojo siceršnjo strategijo odnosa do medijev. Če sklepam zgolj po vtisu, ki sem ga dobil iz časopisnih sestavkov in televizijskih prispevkov o tvojih raziskavah, znaš dobro posredovati informacije na način, da so zanimive za širšo javnost. Dvomim, da je mnogim našim znanstvenikom uspelo s svojimi raziskovalnimi dosežki prodreti v osrednji televizijski dnevnik.

V množici najrazličnejših informacij, ki nas danes preplavljajo z vseh koncev, postajajo veščine komunikacije z mediji tudi za znanstvenike zelo pomembne. Veliko število poljudnoznanstvenih knjig, ki so tam nekje od osemdesetih let dalje začele v večjem številu polniti knjigarne, je deloma tudi posledica tega, da je treba tudi v javnosti vse več lobirati, da lahko dobiš dovolj denarja za podporo svojih raziskav.

V obdobju hladne vojne so bili zlati časi za znanost, saj je tekmovanje velesil potekalo tudi na področju znanosti in tehnike. Marsikatero veliko odkritje, tudi s področja povsem bazične znanosti, je izšlo iz raziskav, ki so jih takrat financirali iz proračuna, namenjenega za vojsko. Naj omenim en, sicer slabo znan primer profesorja biokemije Eugena Goldwasserja, ki ga je v petdesetih ameriška vojska najela, da poišče zdravilo proti radiacijski bolezni. Raziskovanja se le lotil zelo temeljito in po dolgih letih napornega dela mu je končno uspelo izolirati nekaj človeškega eritropoetina, ali po domače Epa, ki predstavlja danes zelo pomembno zdravilo za zdravljenje slabokrvnosti.

Po koncu hladne vojne so v nemilost financerjev najprej prišli veliki in dragi znanstveni projekti. V ZDA je tako kongres ustavil gradnjo velikega pospeševalnika delcev, čeprav je bilo porabljenega že zelo veliko denarja in so bila dela že v teku. Politiki so namreč ocenili, da bo več koristi, če denar preusmerijo drugam. V obrambo teh pomembnih, a v resnici tudi finančno potratnih velikih eksperimentov so ugledni fiziki napisali nekaj zelo dobrih poljudnoznanstvenih knjig, saj ni bilo druge možnosti, kot da preko zanimanja javnosti za takšne raziskave pritisnejo na državo, da ponovno razveže mošnjiček.

No, ja, saj če pogledamo nazaj v zgodovino, so se morali že prvi znanstveniki veliko ukvarjati tudi z »odnosi z javnostmi«. Galileo Galilej se je moral na primer pred pol tisočletja zelo potruditi, da si je našel dobre finančne vire, da je sploh lahko raziskoval. Ker je znal svoja odkritja in spoznanja tudi dobro predstaviti v javnosti, je bilo raznim bogatim veljakom v čast, da so ga lahko denarno podprli. Vendar Galileo ni le lobiral za »donacije in subvencije«, ampak se je uspešno lotil tudi podjetništva. Razvil je za tiste čase zelo uporaben in napreden mehanski računalnik, imenovan kompas, in imel nekaj časa celo zaposlenega obrtnika, ki je te preproste kalkulatorje izdeloval.

Galileo pa ni bil inovator le na področju fizike, ampak je uvedel nove prijeme tudi na področju trženja. Računalo je prodajal relativno poceni, bistveno dražji pa je bil tečaj njegove uporabe, brez katerega seveda kompas ni imel nobene praktične vrednosti. Ko je Galileo prvič slišal za čudežno napravo iz tulca in dveh leč, ki lahko približa oddaljene predmete, je s svojo podjetniško žilico takoj zaslutil, da bi se dalo takšen izdelek zelo dobro tržiti. In res mu je uspelo prav s pomočjo teleskopa, ki ga je sam bistveno izpopolnil, izvesti revolucijo v astronomiji, zraven pa si še pridobiti dobro plačano službo dvornega matematika in filozofa.

Znanstveniki danes prepogosto pozabljajo, da za uspeh ni pomembna zgolj kvaliteta raziskovalnega dela – to je seveda nujen pogoj –, ampak je treba znati svoje dosežke tudi primerno predstaviti. Zato so delavnice in seminarji, ki raziskovalce naučijo, kako svoje delo predstavljati javnosti, tako pomembne. Pri nas so mnogi znanstveniki še naivno prepričani, da je novica že to, da so objavili članek v ugledni znanstveni reviji. Napaka! Zgolj ta informacija javnosti sploh ne zanima. Raziskovalci morajo znati svoje znanstveno delo predvsem umestiti v miselni in pojmovni okvir povprečnega državljana. Šele tako si ljudje sploh lahko ustvarijo predstavo, za kaj sploh gre, in znajo nato znanstveni dosežek tudi ceniti.

Gotovo se spomniš, da smo prejšnji teden, ko smo se dobili na pivu, zabredli v dolgo razpravo o mehurčkih. Zakaj se na primer pri guinnessu zdi, kot da mehurčki v kozarcu potujejo navzdol? Zakaj pride do »eksplozije«, če vliješ oro v pivo, ne pa, če vliješ pivo v oro? Verjetno so se zdele naše razprave nekomu, ki nas je opazoval pri sosednji mizi, zelo nenavadne, da ne rečem čudaške. Ampak če ves dan razmišljaš o molekulah, ti je tudi zvečer v veselje in sprostitev, če lahko malo podebatiraš še o molekulah v pivu.

Vendar pa lahko v takšnih razpravah uživaš šele, če imaš dovolj predznanja. Povprečnega pivca piva zelo verjetno kemija in fizika njegove priljubljene pijače niti slučajno ne zanimata. Toda s pomočjo prave »komunikacijske« strategije bi se dalo marsikoga navdušiti tudi za fiziko mehurčkov. Zadnjič si dejala, da je po tvojem mnenju prav vsaka znanstvena raziskava lahko medijsko odmevna, če je le dovolj zanimivo predstavljena, s čimer se zelo strinjam.

Sploh pa ne dvomim, da bo naš pogovor naslednjič, ko se ponovno srečamo, spet zelo zanimiv in zabaven. Upam, da bo kdo naročil kapučino, saj se v tisti penici skriva »cela znanost«.

Do takrat pa prav lep pozdrav,

Sašo

(Dnevnikov Objektiv, sobota, 1.9.2007, tekst: Sašo Dolenc)

Dragi Sašo,

Kot praviš, »v množici najrazličnejših informacij, ki nas danes preplavljajo z vseh koncev, postajajo veščine komunikacije z mediji tudi za znanstvenike zelo pomembne«. A zakaj bi se omejila le na komuniciranje z mediji? Zgodovina je polna pozabljenih genijev, katerih odkritja za časa njihovega življenja niso dosegla zasluženega priznanja. Zapuščena čakajo v zaprašenih arhivih, da jih v življenje obudi naključni bralec.

Francoskega kemika Lavoisiera, ki je v osemnajstem stoletju odkril Zakon o ohranitvi mase, imenujemo očeta sodobne kemije. Dobri dve desetletji pred njim je o istem odkritju pisno poročal tudi ruski znanstvenik Mihail Vasiljevič Lomonosov. Njegove zapiske so v arhivih odkrili šele 1904 leta. Zakon o ohranitvi mase poznamo danes po obeh znanstvenikih kot Lomonosov-Lavoisirjev zakon, po Lomonosovu pa se imenuje tudi najboljša ruska univerza iz Moskve.

Do številnih drugih znanstvenikov, kot na primer Ukrajinca Ivana Puljuja, pa je bila zgodovina manj prijazna. Puljuj naj bi že leta 1881 razvil napravo, ki je proizvajala rentgenske žarke, s katero je posnel prve rentgenske fotografije. Naprava je bila nekaj let celo komercialno dostopna in Puljuj naj bi jo podaril kolegu Roentgenu. O svojih odkritjih je sicer pisno poročal, a se je izražal z zastarelo terminologijo in na obskuren način. Danes mu strokovna javnost priznava le to, da je bil blizu odkritja novih žarkov.

Dobro desetletje kasneje je Wilhelm Conrad Roentgen objavil znanstveni članek »O novi vrsti žarkov«, ki jih je poimenoval X-žarki, po matematičnem simbolu za neznanko. Novico o odkritju so časopisi ponesli v svet, Roentgen pa je zanj leta 1901 prejel Nobelovo nagrado za fiziko. Po Roentgenu se danes imenuje nam vsem dobro znana diagnostična medicinska naprava, X-žarkom v večini jezikov pravimo rentgenski žarki, stara enota za merjenje doze sevanja rentgenskih in gama žarkov je rentgen. Po Puljuju nosi ime ternopilska univerza v Ukrajini.

Medtem ko je Roentgen uspešno prepričal kolege o svojem odkritju, je bil komuniciranja z javnostjo manj vešč. »Nobenega smisla ni, da znanstveniki poizkušajo komunicirati z javnostjo- s tem naredijo več škode kot koristi« je povedal. Mnenje nobelovca žal delijo številni raziskovalci, ki se zavedajo, da so mnogo bolj doma v številkah in enačbah kot v besedah. V obširni študiji kvalitete angleških univerz so predstavniki industrije kot eno izmed glavnih pomanjkljivosti raziskovalcev navedli njihove slabe komunikacijske sposobnosti, ki vodstvenemu kadru pogosto ne zanjo ustrezno predstaviti svojih rezultatov in njihovega pomena. Posledično so predmeti, ki bodoče raziskovalce učijo komunikacijskih spretnosti preplavili otoške univerze.

V Sloveniji so zaenkrat te vsebine vključene le v redke visokošolske programe. Raziskovalci, željni komunikacijskih veščin si nekaj znanja lahko pridobijo na delavnicah, ki jih vsako leto organizira Slovenska znanstvena fundacija. Udeležila sem se prve izmed njih in po naključju so ravno naju določili za skupno ustvarjanje prispevkov. Delavnica zato ni bila le zelo uporabna, temveč tudi zabavna.

Kot praviš je znal Galileo Galilei odkritja dobro predstaviti v javnosti, znan pa je tudi kot »podjetnik med znanstveniki«. In prav tu se nam zopet nekoliko zatakne. Medtem ko smo slovenski raziskovalci po številu objav v priznanih mednarodnih revijah med uspešnejšimi, pa se slabše odrežemo po odmevnosti znanstvenih odkritij in po številu patentov. Sodelovanje med industrijo in raziskovalci se izboljšuje, a znanstveniki se le redko odločijo, da bodo svoja odkritja udejanjili v proizvodih lastnih podjetij. Slednje je verjetno deloma posledica okolja, ki vsaj podjetništvu ni najbolj naklonjeno. Ne mislim le na rizični kapital, ki je pogosto nujno potreben za prenos raziskovalnih dosežkov v podjetja visokih tehnologij. Latvija in Slovenija sta edini državi evropske sedemindvajseterice, ki nista zajeti v evropske statistike na tem področju.

Skrb vzbujajoče je tudi, da želi biti le vsak tretji prebivalec naše države zaposlen v lastnem podjetju, kar je močno pod povprečjem evropske unije. Včasih imam občutek kot da si prebivalci naše male dežele že od malega želimo predvsem varne, javne službe, kjer se bomo lahko v miru posvečali svojemu delu. Kot pri komunikaciji znanosti, bi tudi tu lahko nagnili tehtnico v naš prid z umestitvijo nekaj podjetniških vsebin v izobraževalne programe.

V evropskih raziskovalnih projektih, v pridobivanju katerih smo precej uspešni, žal sodelujejo večinoma slovenski raziskovalci, le redko podjetja. A prav slednja so tisti projektni partnerji, ki lahko komercialno izkoriščajo novo razvite storitve in proizvode. To razmišljanje me je pred nekaj leti pripeljalo do odločitve, da ustanovim podjetje, kjer lahko kot raziskovalka prispevam ne le k razvoju področja, temveč tudi lastnih proizvodov. Pristop je seveda bolj negotov, a zato toliko bolj razburljiv. Seveda me ti, Sašo, dobro razumeš, saj si utiraš podobno pot. Kruh si služiš kot zasebni raziskovalec in s pisanjem priljubljenih prispevkov o znanosti.

Hladne temperature napovedujejo konec poletja in z njim najinega dopisovanja. Kot praviš, bova pogovor nadaljevala ob kavi in verjetno zašla v razpravo o njeni peni. Ob pisanju teh besed me je ujela novica o zamenjavi ministra Zupana. Naj najino dopisovanje zato sklene kar Galilei, ki sva ga v preteklih tednih pogosto omenjala. Eppur si muove. In vendar se premika.

Lep pozdrav,

Jana

(Dnevnikov Objektiv, sobota, 1.9.2007, tekst: Jana Kolar)