Junaki tokratne nadaljevanke  o informirani vodi oz. o spominu vode  (za prejšnji del glej članek Homeopatsko Nedelo) so slovenski raziskovalci v skupinah dveh profesorjev Univerze v Ljubljani, ki ju je 13. 10. 2007 pod medijske žaromete postavil časopis Dnevnik. Prispevek je bil neke vrste intervju s prof. dr. Igorjem Kononenkom, predstojnikom laboratorija za kognitivno modeliranje na katedri za umetno inteligenco Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Cvet slovenske znanosti?

Profesor doktor Kononenko nima le svojega laboratorija na Univerzi v Ljubljani, temveč pravzaprav predstavlja pravi cvet slovenske znanosti, saj je vendar prejemnik Zlatega znaka Jožefa Stefana pod zaporedno številko 1 (glej tudi tu), kar sicer v prispevku ni omenjeno (op.p. Zlati znak Jožefa Stefana podeljuje Institut Jožefa Stefana za najbolj odmevna doktorska dela opravljena v Sloveniji in sicer s področja naravoslovno – matematičnih, tehničnih, medicinskih in biotehničnih ved. Nagrajenci so trije letno, v prvih dveh letih, l. 1993 ko je priznanje prejel Kononenko, in v naslednjem letu sta bila nagrajenca celo le dva, kar verjetno pomeni, da je bilo priznanje še bolj eminentno kot sicer. Po koridorjih včasih slišimo, da dobitnike imenujejo kar zlati dečki oz. deklice). In kaj nam je prvi “zlati deček” razodel v intervjuju?

Za pokušino le nekaj citatov. (Če ste naročnik Dnevnika, si lahko celoten članek ogledate v arhivu tukaj). Zabavni del članka odpre naslednja izjava o vodi: “Kljub navidezni preprostosti niti fiziki niti kemiki ne poznajo vseh njenih skrivnosti, čeprav je znanost že dodobra raziskala zanimive in nenavadne lastnosti vode,” pravi prof. dr. Igor Kononenko […] “V zadnjih dvajsetih letih je bilo narejenih veliko raziskav, ki so bolj ali manj uspešno potrdile, da ima voda spomin – kar je njena najbolj nenavadna lastnost – uradna znanost pa je do izsledkov teh raziskav zadržana, saj še vedno ne vemo, kako spomin vode deluje.”

Nato nas profesor doktor Kononenko razsvetli: “Na Inštitutu Bion v Ljubljani so na primer razvili metodo elektrofotografije, s katero lahko detektirajo vpliv subtilnih polj na vodo. To so lahko fizikalna polja ali pa bolj subtilni vplivi različnih objektov, živih bitij ali naravnih zdravilnih sevanj. Metoda služi tudi za posredno odkrivanje pozitivnih in negativnih subtilnih sevanj.” Dodaja še, da so bili vplivi subtilnih polj na vodo potrjeni v nekaj deset znanstvenih študijah.

Članek nadaljuje z zgodbo o francoskem raziskovalcu Benvenisteju (o tej zgodbi lahko nekaj več preberete tukaj, sicer pa se je bomo lotili tudi v nadaljevanju tega sestavka). Tu nas prof. dr. Kononenko prepriča z: “Poskus je bil ‘slep’, to pomeni, da raziskovalci niso vedeli, ali delajo s ‘prazno’ vodo ali z ‘razredčeno’ vodo. Poskus je bil močno pozitiven v treh laboratorijih in delno pozitiven v enem laboratoriju. Ta poskus je tako dejansko potrdil Benvenistovo delo in s tem spomin vode,” pravi Kononenko. Članek novinarka zaključi v velikem finalu s poročilom o Masaru Emoti in njegovimi trditvami, da na obliko snežnih kristalov lahko vplivajo človeške misli. No, tu je strasti prof. dr. Kononenko že umirjal z naslednjim sporočilom: “Emotovo knjigo lahko obravnavamo kot spodbudo za resno znanstveno delo, nikakor pa ne kot znanstveni dokaz” […].

Afera Benveniste

Pa si nekoliko podrobneje oglejmo afero Benveniste. Jacques Benveniste, ugleden francoski imunolog, je l. 1988 uspel v prestižni  znanstveni reviji Nature objaviti članek, v katerem je trdil, da je pokazal kako imajo zelo visoko razredčene raztopine substance anti-IgE skoraj enak učinek na posebne vrste belih krvničk, tako imenovane bazofile, kot ga imajo aktivne raztopine te substance. Priprava raztopin je potekala v skladu s hoemopatskimi postopki stresanja po večkratnem razredčevanju. Na ta način naj bi vtisnili spomin originalne aktivne substance v vodo. Visoko razredčenje v tem primeru pomeni tudi razredčevanje 1:10120, tako da v končnih raztopinah z neverjetno visoko verjetnostjo ni več niti ene same molekule originalne substance. Ker recenzenti iz rokopisa poslanega v objavo niso mogli odkriti očitnih napak Benvenistovih raziskav, je revija Nature sprejela članek v objavo pod nekaj dodatnimi pogoji. Dodatni pogoji pač zaradi izjemnih trditev, ki naj bi sledile iz rezultatov raziskav.

Tako naj bi še pred objavo rezultate potrdili neodvisni laboratoriji, reviji Nature pa naj bi po objavi avtorji tudi dovolili pregled laboratorijske dokumentacije in dodatno testiranje njihovih postopkov. In ravno tu se je Benvenistu zataknilo. Komisija, ki so jo sestavljali tedanji urednik revije Nature sir John Maddox, strokovnjak za znanstvene prevare Walter Stewart in profesionalni rokohitrec ter borec proti praznoverju James Randi, je po tednu dni preiskave zaključila, da je za Benvenistove trditve premalo dokazov in mu predlagala umik članka iz objave. Poročilo komisije in Benvenistov odgovor lahko preberete tukaj. Od sedmih serij poskusov so bile začetne tri serije ponovitve standardne rutine raziskovalnega tima, četrta serija je bila slepi poskus, preostale tri serije pa so bile dvojno slepe. Prvi štiri serije so dale po interpretaciji Benvenista pozitivne rezultate, medtem ko so bili rezultati dvojno slepih poskusov, ko tako ob izdelavi vzorcev kot tudi ob odčitavanju učinkov raziskovalci niso poznali koncentracij raztopin, vsi negativni.

V poročilu je kar nekaj zanimivih podatkov. Recimo, kako jim je Benvenistova skupina zaupala, da v preteklosti njihovi eksperimenti niso vedno “delovali”. Tako na primer tudi po nekaj mesecev zaporedoma niso opazili pozitivnih učinkov visoko razredčenih raztopin. Nadalje, večino pozitivnih eksperimentov je opravila dr. Davenasova, pri čemer je velikokrat naletela na vzorce krvi, ki niso dali pozitivnih rezultatov. V tem primeru je neuspeli poskus zabeležila, a ga hkrati tudi izključila iz vzorca za publikacijo. Še bolj neverjetno je, da pri poskusih niso določali napake pri štetju belih krvničk, niti niso kontrolirali izvora krvi (ki bi seveda lahko vplivala na vsebnost histaminov, kar je bil ključni del poskusa, ki so ga opravljali). Pri vsem skupaj je tudi zabavno, da so ostale skupine, ki so delovale na področju imunologije, večinoma ugotavljale učinek IgE z meritvijo izpuščenega histamina pri degranulaciji. Zaradi težavnosti pravilnega štetja bazofilov (ki sestavljajo le procent levkocitov) so se namreč tovrstnemu direktnemu štetju, ki ga je uporabljala Benvenistova skupina, raje izogibali. Tega bolj zanesljivega postopka meritve učinka IgE prek izmerjene koncentracije histamina se v Benvenistovem laboratoriju Inserm 200 niso posluževali, ker jim pri visoko razredčenih koncentracijah v prejšnjih poskusih ni uspelo izmeriti izpusta histamina (!).

Primerjal se je z Galilejem

Benveniste je dve leti po tem debaklu v starosti 55 let izgubil službo pri Inserm, a je nadaljeval z raziskavami s privatnimi sredstvi. V svoji znanstveni karieri je objavil zavidljivih 230 člankov, mnoge med njimi v uglednih znanstvenih časopisih. Proti koncu življenja se je primerjal z Galilejem in večkrat trdil, da je v boju za Nobelovo nagrado. V resnici je prejel ne eno, temveč kar dve Ig-Nobelovi nagradi, ki ju vsako leto podeljuje satirični časnik Annals of Improbable Research s slavnostno podelitvijo na Harvardski univerzi.

Prvo Ig-Nobelovo nagrado je prejel l. 1991 kot “ploden spreobrnik in zagnan dopisnik revije Nature, za svoje trdno prepričanje, da je voda inteligentna tekočina, ter ker mu je v lastno zadovoljstvo uspelo pokazati, da si voda lahko zapomni dogodke tudi dolgo po tem, ko so vsi sledovi teh dogodkov izginili”. Drugo Ig-Nobelovo nagrado pa si je prislužil l. 1998 “za svoje homeopatsko odkritje, po katerem ne velja le, da ima voda spomin, temveč lahko informacijo prenesemo preko telefonskih žic in po internetu”. Slednjemu odkritju je sledil še zabaven dogodek, ko je Benvenistu uspelo prepričati Briana Josephsona, Nobelovega nagrajenca za fiziko z javno znanimi odprtimi stališči do paranormalnih pojavov.

Revija Time je tako l. 1999 poročala, da je Josephson izzval American Physical Society (APS), da naj nadzoruje preverjanje Benvenistovih trditev o prenosu homeopatskih učinkov visoko razredčene vode z uporabo interneta in sicer s serijo  naključnih dvojno slepih testov. APS je izziv sprejela in ponudila tudi plačilo stroškov testa. Ko je James Randi ponudil, da izplača še milijon dolarjev nagrade, če poskus uspe, je Benveniste v svojem DigiBio NewsLetter zapisal le “še toliko bolje”. A kaj, ko ni bilo nič iz vsega tega. Le ugibamo lahko, kaj je Josephsona in Benvenista odvrnilo od obljubljene milijonske nagrade za uspešno izpeljane rigorozne poskuse pod budnim očesom APS… Morda se odgovor skriva v podobnem izzivu, ki ga je posnela BBC l. 2002. Tedaj izzivalcem namreč ni uspelo dokazati vplivov homeopatskih zvarkov in pridobiti Randijeve milijonske nagrade (J. Randi ima razpisano nagrado 1 milijon dolarjev za vsakršen dokaz o paranormalnih pojavih, ki lahko prestane rigorozno znanstveno preverjanje).

Infopatske kapljice in raziskovanje biopolja

A vrnimo se k slovenskim raziskovalcem (pripadnikom Benvenistove šole?). Prav poučen je izlet na internetno stran inštituta Bion, Inštituta za bioelektromagnetiko in novo biologijo, sicer s fizično lokacijo v industrijski coni Stegne v Ljubljani. Pod vizijo zasebnega raziskovalnega  Inštituta Bion nas pričaka raziskovanje biopolja in razvoj inovativne visoke tehnologije, del katere so tudi infopatske kapljice. Z novo, revolucionarno in oh in sploh metodo ElibraTech vtiskajo informacije v mešanico vode in etanola, kar nato prodajajo lahkovernim dušam po borih 15 evrov (verjetno po komadu, ali kaj, upam da ne po kapljici). Tu se še posebno splača pogledati znanstvene temelje za okoli ducat različic infopatskih pripravkov. Pa saj gre človeku kar na smeh, ko gleda grafikone brez napak (!) o testih na rastlinah, o primerjavi svetlosti prašičjega mesa (!), po tem ko so jih hranili z infopatsko poškropljeno pičo, in o testih na bakterijah.

Testiranje vpliva infopatskih kapljic na ljudeh poteka preko anonimne ankete na spletu. Kakšni klinični poskusi, to vendar ja ni potrebno! Saj nas vendar, kot lepo napišejo na naslednji straniodreši “3. člen  Zakona o zdravilih in medicinskih pripomočkih po katerem je zdravilo vsaka snov ali kombinacija snovi, ki so pripravljene in namenjene za zdravljenje ali preprečevanje bolezni pri ljudeh ali živalih. Za zdravilo se šteje tudi vsaka snov ali kombinacija snovi, ki se lahko uporablja na ljudeh ali živalih z namenom, da bi se določila diagnoza ali ponovno vzpostavile, izboljšale ali spremenile fiziološke funkcije.” Medtem ko infopatske kapljice, to niso, saj vendar “Infopatske kapljice vsebujejo minerale, vodo in etanol, ki v predpisanih količinah za uživanje nimajo nobenih učinkov, ki se predpostavljajo za zdravila. Celo molekulska informacija, vtisnjena in shranjena v kapljicah s tehnologijo ElibraTech, ne deluje neposredno na bolezni ali okvarjene fiziološke funkcije. Molekulska informacija deluje na biopolje človeka in prek njega sproži samovzpostavitvene procese fiziološkega ravnovesja v neki fiziološki funkciji ali organu.” Če pravilno razumem torej infopatske kapljive nimajo nobenega vpliva na fiziološke funkcije, ampak le na fiziološko ravnovesje, karkoli že to je, ampak očitno k njemu fiziološke funkcije ne prispevajo. Vse skupaj me prav nevarno spominja na preigravanje sedanje administracije ZDA, kjer je vse njihovo ravnanje ok, če le vojne ujetnike poimenujejo “sovražni borci”, mučenje pa je preimenovano zgolj v “poostreno zasliševanje”.

Zanimive reference profesorja znanstvene metodologije

No, vse skupaj se ne ustavi pri infopatskih kapljicah, temveč inštitut Bion ponuja tudi izdelke Bioval in biomagnetne kadi v sodelovanju s Kolpa, d.d., pa biomagnetne jogije v sodelovanju z Meblo Jogi d.o.o., podeljuje pa tudi certifikat Kakovost biopolja (!). In kdo stoji za vso to silno znanostjo? Prokurist in strokovni vodja inštituta je prof. dr. Igor Jerman, znanstveni svetnik, doktor bioloških znanosti ter redni profesor na Univerzi v Ljubljani (!). In ko stvari že skoraj ne bi mogle biti bolj tragikomične vztrajni iskalec izve, da prof. dr. Igor Jerman, univ.dipl. biol. predava biološko evolucijo, teoretično biologijo ter etiko znanstvenega raziskovanja in znanstveno metodologijo (!) na Biotehniški fakulteti. Le kako naj si potem zmedeni bralec razloži famozne grafe brez napak, ki so znanstvena podlaga infopatije?

Na seznamu sodelavcev inštituta potem sledijo še štirje doktorji naravoslovnih znanosti in štirje diplomiranci.  Saj bi bilo vse skupaj smešno, če ne bi z nekaj pritiski na miško odkrili, da raziskave inštituta vsaj deloma pokrivamo iz davkoplačevalskega denarja. Na inštitutu Bion imajo tako dva mlada raziskovalca, v pismu MVZT pa Bion povsem resno predlaga razpis za aplikativno raziskavo s ciljem določitve standardov za določanje t.im. bioenergijske sposobnosti zdravilcev… Pa še ena cvetka. Če slediš povezavi “študenti” na Bionovi strani in nato vprašanjem za izpit, naletimo tudi na naslednje vprašanje/poglavje: “Biologija endogenih koherentnih polj (biološka elektrodinamika)”. Kako blizu znanosti je “biološka elektrodinamika” dasta slutiti prva dva zadetka na Googlu pod “biological electrodynamics”, ki sta lepo po vrsti: (i) stargate interactive archive in (ii) Russian Psychic training. Le upam lahko, da prof. dr. Jerman s tem uradnim vprašanjem za študente Univerze v Ljubljani v resnici le opozarja na primere kargo kult znanosti… Pa še to: univerzitetni učbenik za Evolucijo in teoretično biologijo je prof. dr. Jerman napisal z nesojenim predsedniškim kandidatom in metabiologom dr. Arturjem Šternom, pred leti rednem kolumnistom v Oni, a brez enega samega znanstvenega članka v tujem tisku…

 Jure Zupan

Nadaljnje branje:
Zapis o Benveniste na Wikipediji
Osmrtnica Benveniste na Guardianu
Domača stran Inštituta Bion
Domača stran prof. dr. Igorja Kononenka

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest

0 - št. komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments