Kvarkadabra - Kako naj vem, da nisi robot?



	časopis za tolmačenje znanosti

14. maj 2008 04:18

	Kvarkadabra
	Forum - Razpravljaj o življenju, vesolju in sploh vsem. Slovar - Od Antimaterije do Žarkov Igre - Virtualni laboratorij. Vprašanja - Imaš vprašanje za strokovni svet Kvarkadabre? Predavanja - Vse o zadnjih odkritjih iz prve roke. novo! Galerija - Slike iz sveta znanosti. Knjiga - Zakaj je nebo modro? KvarkaWiki - Poskus "Wiki" izgradnje fizikalnega priročnika. novo!

	Področja
	Astronomija Fizika Biologija Zgodovina Kemija Filozofija Tehnika Matematika Novice Šund znanost Zanimive knjige Zgodbe iz znanosti Razno Predavanja Gostujoče pero

	Časopis
	Uredništvo Sponzorji Predstavitev Ponatisi Spika Članki na portalu Tekstovni dostop Stara stran Kazalo po številkah

	Naši pokrovitelji
	- FMF Uni-Lj - Univerza v Novi Gorici - drugi

Kako naj vem, da nisi robot?

V virtualnem svetu interneta so identitete velikokrat nejasne. V spletnih klepetalnicah se upokojenci brez težav izdajajo za najstnike, sramežljivi očalarji pa lahko prevzamejo vlogo izzivalnih mladenk. Če pri klepetu z neznanci niste pazljivi, se lahko hitro izkaže, da ni simpatična gospodična, s katero sta se v pogovorih tako dobro ujela, zares nihče drug kot vaš zoprni sosed.

Roboti, ki se izdajajo za ljudi

Z razvojem interneta pa se je kmalu pojavila še ena težava z identifikacijo, ki meji že na pravi filozofski problem. Ne samo da si lahko posamezniki na spletu virtualno ustvarijo drugačno identiteto, kot jo imajo v resničnem svetu, ampak se lahko tudi računalniki izdajajo za ljudi. In to danes sploh ni nekaj, kar bi mejilo na znanstveno fantastiko, ampak se takšne zamenjave nenehno dogajajo.

Roboti oziroma natančneje rečeno programi, ki se na internetu izdajajo za ljudi, se množično prijavljajo na najrazličnejše spletne forume in na njih objavljajo reklamna sporočila svojih gospodarjev oziroma stvariteljev. Pametnejši si znajo odpreti tudi katerega od zastonjskih e-poštnih naslovov, s katerega začnejo množično pošiljati reklamna sporočila, ki nam dnevno polnijo e-poštne predale.

Išče se iztrebljevalec

Roboti, ki potujejo po internetu in se lažno izdajajo za ljudi, so postali resen problem okrog preloma tisočletja. Takrat so skrbniki večjih spletnih strani spoznali, da morajo čim prej iznajti učinkovit način, kako na internetu ločiti med človekom in robotom. Naloga se na prvi pogled zdi preprosta, a ko jo poskušamo uresničiti, se hitro zaplete. Naj spletne strani zaposlijo ljudi, ki bodo z vsakim obiskovalcem, ki bi se rad prijavil na njihovo stran, izmenjali nekaj besed? Seveda bi bilo takšno početje zelo zamudno in drago. Potrebovali so učinkovitejšo rešitev.

Služba iskalca robotov, ki brskajo po internetu in povzročajo težave lastnikom spletnih strani, seveda ne bi bila podobna tisti, ki jo je imel v legendarnem filmu Iztrebljevalec policist Rick Deckard (Harrison Ford), ko je lovil pobegle replikante oziroma robote, ki so bili po videzu in vedenju povsem enaki kot ljudje. Vendar primerjava vseeno ni povsem zgrešena. V filmu namigujejo, da je tudi sam policist Deckard replikant. In prav v smer ustvarjanja programov, ki znajo razlikovati med roboti in ljudmi na internetu, je šel tudi razvoj iskanja metode za iztrebljanje zoprnih nečloveških stvorov, ki razgrajajo po internetu.

Turingov test

Kmalu po drugi svetovni vojni je angleški matematik Alan Turing, ki je sodeloval tudi pri gradnji prvih računalnikov, razmišljal o tem, ali lahko stroji mislijo. Hitro je ugotovil, da je to preveč abstraktno vprašanje, zato ga je poskušal preoblikovati v nekaj bolj oprijemljivega in preprostega. Razmišljati je začel o metodi, kako bi lahko v praksi razlikovali med umetno in naravno inteligenco. Kako bi lahko razsodili o tem, ali je neka naprava sposobna misliti. Ena od najbolj preprostih možnosti je, da se s strojem pogovorimo, in če njegovih odgovorov na vprašanja ne moremo razločiti od odgovorov, ki nam jih da človek, potem med umetno in naravno inteligenco ni več razlike.

Turingov test, kot so pozneje poimenovali takšen pogovor, je zelo preprosto rečeno metoda, kako preveriti, ali je nekdo človek ali stroj. V eno sobo zapremo človeka, v drugo pa nekoga, za katerega ne vemo natančno, ali je človek ali stroj. Obema lahko postavljamo vprašanja, na katera morata odgovarjati. Hkrati pa ne vemo, v kateri sobi je kdo. Če po daljšem razgovoru ne moremo ugotoviti, v kateri sobi je človek, je tisto drugo bitje uspešno rešilo test. Po Turingovem kriteriju ga ne moremo razločiti od resničnega človeka.

Turingov test je torej način, kako lahko zgolj s serijo vprašanj in odgovorov, ki si jih prek tipkovnice izmenjamo z dvema osebama, ugotovimo, ali se pogovarjamo s strojem ali s človekom. Stroj prestane Turingov test, če razsodnik ne more razločiti, ali se pogovarja s človekom ali s strojem.

Česa roboti (še) ne znajo?

Skrbniki večjih spletnih strani so se zaradi motečih napadov zlobnih robotov za nasvet obrnili na akademsko stroko, ki se je ukvarjala z umetno inteligenco. Ta se je hitro domislila, da bi bila najboljša rešitev za »iztrebljanje« robotov serija kratkih nalog, ki bi bile za ljudi povsem trivialne in bi jih rešili v trenutku, računalnikom oziroma robotom pa bi vzele veliko več časa, če bi jih sploh znali rešiti. V preprostem računanju so računalniki veliko hitrejši od ljudi, tako da matematične naloge niso prišle v poštev.

Kmalu je postalo jasno, da morajo biti naloge s področja, ki je povzročalo raziskovalcem umetne inteligence največje težave. Eno od teh področij je bilo vizualno prepoznavanje podob in simbolov. Tu smo ljudje skozi milijone let evolucije razvili zelo dobre sisteme, ki nam omogočajo prepoznavati podobe in simbole tudi, če so zelo popačeni.

Računalniki znajo danes že kar dobro prepoznavati fotografijo besedila. Iz oblike posamezne črke na fotografiji znajo ugotoviti, za katero črko gre. Tako lahko kopijo natisnjenega besedila spremenijo nazaj v obliko, ko lahko besedilo spet urejamo in spreminjamo. A takšno prepoznavanje jim praviloma uspe le, če je besedilo zelo jasno in razločno fotografirano. Če so črke zamazane, so takšni programi praviloma nemočni. Vidijo le nekakšen nerazločljiv zmazek, ne pa tudi besedila, čeprav lahko ljudje preberemo tudi takšen poškodovan ali razmazan zapis.

Turingov test, ki ga naredi robot

Ravno tu so inženirji našli rešitev, kako narediti robota, ki bi znal razlikovati med umetno in naravno inteligenco. Razmazane črke ali številke so nekaj, česar današnja umetna inteligenca še ne zna učinkovito prebirati, ljudje pa s tem nimamo nobenih težav. Raziskovalci z univerze Carnegie Mellon so razvili avtomatiziran Turingov test, ki ne potrebuje človeškega razsodnika. Poimenovali so ga »Povsem avtomatiziran javni Turingov test za razločevanje med računalniki in ljudmi« ali s kratico CAPTCHA (Completely Automated Public Turing Test to Tell Computers and Humans Apart).

Preprosto rečeno je CAPTCHA program, ki zna sestaviti in oceniti test, ki ga sam ne zna rešiti. Je program za iztrebljanje programov. Postavi nam preprosto vizualno nalogo, pri kateri moramo običajno prepisati nekaj črk in številk, ki jih zamazane vidimo na sliki. Program nato iz našega odgovora prepozna, ali smo zares ljudje ali le roboti.

S takšnim programom smo se verjetno srečali že vsi uporabniki interneta. Test tega programa moramo prestati recimo, ko se včlanimo na kak spletni forum, si odpremo nov e-poštni naslov, ali pa ko oddajamo dohodninsko napoved. Seveda postaja z leti tudi umetna inteligenca čedalje bolj napredna, tako da morajo tudi programe za iztrebljanje programov izboljševati.

Katera je najboljša šola za računalništvo?

O tem, kako lahko recimo roboti sodelujejo v internetni anketi, priča zabavna zgodbica iz časov, ko programi za iztrebljanje programov še niso obstajali. Novembra 1999 je spletna stran slashdot.com objavila glasovanje, katera fakulteta je najboljša na področju računalniških znanosti. Kar je seveda zelo kočljivo vprašanje, še posebej, če ga postavljate prek interneta.

Da bi bilo glasovanje čim bolj pravično, je vsak računalnik lahko glasoval samo enkrat. Program, ki je zapisoval glasove, je hkrati zapisoval tudi internetne naslove (IP naslove) posameznih računalnikov, ki so že glasovali, in tako vsakemu posamezniku dovolil, da je oddal le en glas. A študenti z univerze Carnegie Mellon so našli način, kako prevarati zaščito, in naredili program, ki je za njihovo univerzo oddal več tisoč glasov. Že naslednji dan so tudi študentje z MIT napisali lastni glasovalni program, ki je tudi zanje hitro kopičil glasove. Tako sta se spopadla dva robota oziroma računalniška programa, ki sta intenzivno zbirala glasove vsak za svoje programerje. Na koncu je za las zmagal MIT z 21.156 glasovi, Carnegie Mellon je sledil z 21.032 glasovi, vse druge šole pa so zbrale manj kot 1000 glasov.

Za vprašanje o najboljši računalniški šoli je morda povsem na mestu, da lahko glasujejo tudi računalniki in ne zgolj ljudje, pri drugih anketah pa bi verjetno zelo radi videli, da je za vsakim oddanim glasom resnično človek in ne robot.

Sašo Dolenc

[ Ogledov: 1.844 ]

Kako naj vem, da nisi robot? | 0 - št. komentarjev | Novi uporabnik

Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Kvarkadabra nima na komentarje obiskovalcev nobenega vpliva.

Dodatne možnosti
Pošlji članek po e-pošti Stran prijazna za tisk