»Ste se ravnokar noro zaljubili?« se je glasil napis na oglasni deski ene od newyorških univerz, ki je vabil študente, da bi sodelovali v zanimivem eksperimentu. Antropologinja Helen Fisher je iskala prostovoljce za raziskavo dogajanja v možganih v trenutku zaljubljenosti.

Iskanje noro zaljubljenih

V skupini, ki bi sodelovala pri poskusu, je želela le sveže zaljubljene, ker je občutek ljubezni takrat najmočnejši. Prepričana je bila, da bo tudi slika zaljubljenih možganov pri na novo zaljubljenih najbolj izrazita. Zato se je z vsakim kandidatom posebej še podrobno pogovorila. Najprej jo je seveda zanimalo, kako dolgo je kandidat že zaljubljen, takoj zatem pa še, kako pogosto čez dan misli na ljubljeno osebo. Seveda so vsi resnično zaljubljeni takoj odvrnili, da ves čas razmišljajo zgolj o tej osebi.

Pogovor je zmeraj sklenila z morda nenavadnim vprašanjem, ali bi bili za ljubljeno osebo pripravljeni tudi umreti. Pravi, da jo je kar šokiralo, kako so brez kakršnega koli oklevanja resnično zaljubljeni kar izstrelili odgovor, da bi za ljubljeno osebo brez premisleka dali tudi svoje življenje.

Med prostovoljci in prostovoljkami, ki so odgovorili na njen oglas, je po pogovorih izbrala štirideset tistih, ki so bili resnično močno zaljubljeni. Med izbranci pa niso bili le srečno zaljubljeni, ki jim je ljubljena oseba naklonjenost vrnila, ampak tudi takšni, katerih ljubezen ni bila uslišana.

Slikanje zaljubljenih možganov

Poskus je izvedla tako, da je z moderno medicinsko napravo, ki omogoča spremljanje dogajanja v možganih (fMRI), opazovala aktivnost v posameznih možganskih centrih med tem, ko je testna oseba opazovala sliko ljubljene osebe in neko naključno sliko obraza, ki ni sprožal nobenih čustev.

A že v pripravah na poskus se je pojavila težava, kako zares močno zaljubljeno osebo pripraviti do tega, da tudi zgolj za nekaj minut ne bi sanjarila o svoji izbranki ali izbrancu. Da bi vsaj za trenutek možgansko aktivnost usmerili na nekaj drugega, so udeležence poskusa zamotili tako, da so morali za začasno spremembo miselne pozornosti od nekega velikega števila odštevati število sedem, kar ni ravno preprosta naloga. Pri tem opravilu se je slika možganov hitro spremenila, saj se je aktivnost močno povečala v centru za računanje.

Kako poskrbeti za kontrolirano okolje poskusa?

Poskus je potekal tako, da se je testna oseba udobno namestila v napravo za slikanje z magnetno resonanco, nato je pol minute gledala v fotografijo ljubljene osebe, stroj pa je zapisoval aktivnost njenih možganov. Nato je oseba na zaslonu zagledala naključno število, od katerega je morala štirideset sekund odštevati število sedem.To je možgane toliko zamotilo, da so lahko poskus ponovili s sliko nevtralnega obraza, ki ni sprožal ne pozitivnih ne negativnih občutkov. Obdobju pol minute gledanja v nevtralni obraz je znova sledilo odštevanje, nato spet gledanje v sliko ljubljene osebe. Ta postopek so večkrat ponovili, tako da so lahko razbrali predele možganov, ki se aktivirajo ob posameznih miselnih opravilih.

Biološki temelji romantične ljubezni

Po teoriji Fisherjeve lahko nekakšno osnovno različico romantične ljubezni opazimo tudi pri nekaterih živalih. Pri sesalcih in tudi pticah opažajo obsesivno navezanost na posamezne individuume iste vrste, a ta občutek pri podganah menda traja le nekaj sekund, pri slonih tri dni, pri psih pa celo nekaj mesecev.

Fisherjeva pravi, da je v človeški evoluciji pred približno dvema milijonoma let nastala sprememba v delovanju možganov, ko se je iz kratkotrajnega občutka navezanosti razvila romantična ljubezen. Romantična ljubezen zanjo ni le čustvo, ampak je pomemben motivacijski sistem, ki se je razvil iz povsem bioloških potreb.

Trije ljubezenski mehanizmi

Skozi evolucijo so se po prepričanju Fisherjeve pri ljudeh razvili trije osnovni mehanizmi možganske aktivnosti, ki so povezani s pojmom ljubezni: seksualno poželenje, romantična ljubezen in dolgoročna navezanost. Vse druge oblike ljubezni so zgolj variacije teh treh osnovnih mehanizmov, ki so nam povsem naravno vgrajeni.

Vsak od teh sistemov odziva možganov je povezan z določenimi kemijskimi spremembami v možganih. Seksualno poželenje je tako pri ženskah kot pri moških povezano s testosteronom. Občutek romantične ljubezni spremlja povišanje dopamina in zmanjšanje serotonina. Prav tako je tudi občutek umirjenosti pri dolgoročni navezanosti na isto osebo povezan z nekaterimi kemijskimi spojinami v možganih.

Seveda ima vsak od teh treh mehanizmov tudi svoj posebni evolucijski namen. Smoter seksualnega poželenja nam je verjetno vsem jasen – v obtoku se ohranjajo samo tisti geni, ki se prenašajo na potomce. Namen romantične ljubezni je po mnenju Fisherjeve ta, da se vsa naša energija usmeri zgolj na eno osebo, ki se ji povsem posvetimo in ne zgubljamo dragocene energije in časa s tem, da svojo pozornost namenjamo več osebam. Dolgoročna navezanost pa poskrbi, da osebi ostaneta skupaj vsaj toliko časa, da otroci odrastejo.

Kemija romantične ljubezni

Rezultati poskusa, pri katerem so opazovali dogajanje v zaljubljenih možganih, so bili presenetljivo jasni in so potrdili izvorno hipotezo Fisherjeve, da je z občutenjem romantične ljubezni povezano povečano izločanje dopamina v možganih. Ko so zaljubljenci gledali v fotografijo ljubljene osebe, se je močno povečala aktivnost prav v majhnem predelu možganov, ki proizvaja in razpošilja dopamin.

Dopamin je nekakšen naravni stimulans. Poveča motiviranost, dviguje energijo in osredotoča pozornost. Nekatere droge kot recimo kokain tudi povečajo raven dopamina v možganih, tako da lahko v prvem približku rečemo, da deluje ljubezen podobno kot nekakšna naravna droga. Zato ni presenetljivo, da je antropologinja razvila tudi tezo, da lahko postanemo od občutja ljubezni tako odvisni, kot smo lahko odvisni od droge.

Moški zaljubljeni možgani niso enaki ženskim

Pri moških udeležencih poskusa so zaznali povečano aktivnost tudi v delu možganov, ki skrbi za procesiranje vizualnih informacij, pri ženskah pa povečano aktivnost dela možganov, ki skrbi za priklic shranjenih spominov. Fisherjeva si razliko med moškim in ženskim odzivom možganov razlaga povsem darvinistično. V preteklosti so imele večjo možnost za preživetje tiste ženske, ki so znale na podlagi preteklih izkušenj pravilno oceniti, kateri od mož bo zanjo in za otroke skrbel ne samo nekaj dni, ampak vsaj toliko časa, da otroci odrastejo.

Bistveno je bilo torej, da je znala ženska moškega, s katerim je imela otroke, oceniti ne samo po videzu in prvem vtisu, ampak tudi po tem, ali je resnično naredil tisto, kar ji je obljubljal. Nasprotno pa za moške evolucijsko ni bilo potrebno prek spomina preverjati, ali so njihove izbranke dolgoročno zanesljive. Pomembneje je bilo, da so zdrave, kar so ocenjevali predvsem po videzu. Zato je pri moških povečana aktivnost vizualnega sistema v možganih.

Preizkus teorije v praksi

Zabavna je tudi anekdota o nekem podiplomskem študentu, ki je bil do ušes zaljubljen v kolegico, ona pa se zanj ni pretirano zanimala. Ko sta bila skupaj na kongresu v Pekingu, je poskušal svoja znanstvena spoznanja o kemiji ljubezni preizkusiti tudi v praksi. Vedel je, da je romantična ljubezen možganski proces, ki je povezan z dvigom ravni dopamina. Raven dopamina pa se dvigne tudi, ko počnemo nekaj novega in razburljivega. Pomislil je, da bi mogoče lahko razburljiva dogodivščina, v kateri bi bila udeležena oba s kolegico, kot kak magični napoj sprožila proces romantične ljubezni tudi v njenih možganih.

Res je kolegico povabil na divjo vožnjo z rikšo po pekinških ulicah. Bilo je zelo razburljivo, oba sta neznansko uživala in kričala od navdušenja, ko so se izmikali avtomobilom, avtobusom in kolesarjem med kroženjem po prometnih ulicah mesta. Takoj ko sta se vrnila v hotel, je dekle navdušeno začelo razlagati, kako dobro sta se imela. A na žalost se študentov poskus vsaj zanj ni najbolje končal, čeprav ne moremo trditi, da metoda ni delovala. Dekle je namreč vsem razlagalo, kako razburljiva je bila pot in kako čednega voznika rikše sta imela.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest

0 - št. komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments