časopis za tolmačenje znanosti
 
 
  20. April 2014 05:41  
Kvarkadabra  
  Forum - Razpravljaj o življenju, vesolju in sploh vsem.
Slovar - Od Antimaterije do Žarkov
Igre - Virtualni laboratorij.
Vprašanja - Imaš vprašanje za strokovni svet Kvarkadabre?
Predavanja - Vse o zadnjih odkritjih iz prve roke.
Galerija - Slike iz sveta znanosti.
Knjiga - Zakaj je nebo modro?
KvarkaWiki - Poskus "Wiki" izgradnje fizikalnega priročnika.
 
   

Področja  
   
   

Časopis  
  Uredništvo
Sponzorji
Predstavitev
Ponatisi Spika
Članki na portalu
Tekstovni dostop
Stara stran
Kazalo po številkah
 
   

Naši pokrovitelji  
  - FMF Uni-Lj
- Univerza v Novi Gorici
- Ministrstvo za znanost RS
- drugi
 
   


  Licenca za greh   
 
Zgodbe iz znanostiKlasična ekonomska teorija izhaja iz predpostavke, da se ljudje praviloma obnašamo racionalno in se odločamo tako, da s svojimi dejanji povečujemo lastno ugodje. Vedenjski ekonomist Dan Ariely že vrsto let preučuje odstopanja od te za mnoge povsem samoumevne predpostavke, da smo namreč ljudje ves čas predvsem razumna bitja, ki neprestano preračunavamo, kaj nam najbolj koristi.

Ariely z najrazličnejšimi eksperimenti raziskuje okoliščine in mehanizme, ki botrujejo temu, da naše odločitve pogosto ne le da niso povsem premišljene, ampak so celo iracionalne. V svoji novi knjigi z naslovom Iskrena resnica o neiskrenosti (The Honest Truth About Dishonesty: How We Lie to Everyone - Especially Ourselves, Harper, 2012) opisuje raziskave, ki jih je s kolegi izvedel zadnja leta in v katerih je preučeval, zakaj in kako v vsakdanjem življenju goljufamo.

Po preprostem modelu racionalne utemeljitve kriminala ljudje vseskozi tehtamo, ali se nam splača kršiti zakon in družbene norme ali naj se raje držimo pravil. Na eni strani naj bi tehtali koristi, ki bi jih bili s prevaro ali kakim hujšim kaznivim ali vsaj moralno neprimernim dejanjem deležni, na drugi strani pa verjetnost, da bomo pri dejanju zasačeni, in kazen, ki nas lahko za dejanje doleti.

A kot pravi Ariely, v resničnem življenju ljudje skoraj nikoli ne razmišljajo tako, da bi tehtali koristi in nevarnosti konkretnega dejanja. Če bi to res počeli, bi imeli bistveno več kriminala, kot ga lahko danes zaznamo v razvitih družbah.

Takšen povsem racionalen pristop h kršenju družbenih norm obnašanja je značilen za psihopate, ki nimajo notranjega intuitivnega občutka za to, kaj je prav in kaj ni, ampak se pri svojih odločitvah opirajo le na razum. Če s svojimi dejanji koga prizadenejo, se zaradi tega ne bodo počutili krive oziroma jih ne bo pekla vest.

Eksperimenti z goljufi

Ariely je s kolegi zasnoval serijo eksperimentov, s katerimi so želeli čim bolj kontrolirano preučiti, kako in v kakšnem obsegu povsem običajni ljudje goljufamo. Naredili so preprost test z dvajsetimi matematičnimi vprašanji in več skupin ljudi prosili, da poskušajo rešiti čim več zastavljenih nalog, pri čemer bodo za vsako pravilno rešitev nagrajeni z dolarjem. Že po petih minutah testa pa so udeležence poskusa prosili, da prenehajo z reševanjem in kar sami preštejejo pravilne odgovore ter jih sporočijo vodji eksperimenta, ki jim bo nato izplačal obljubljeno nagrado.

Izkazalo se je, da ljudje v petih minutah v povprečju rešijo le štiri naloge, poročajo pa, da so jih rešili šest. Seveda so bila tudi ekstremna odstopanja, ko se je občasno kdo zlagal, da je rešil vseh dvajset nalog in tako pobral dvajset dolarjev, a v povprečju so ljudje goljufali le v manjšem obsegu. Le toliko, kolikor se jim je še zdelo, da je nekako sprejemljivo, da se zaradi prevare ne bodo počutili krive.

Raziskovalci so ugotovili tudi, da je pri goljufanju ključna racionalizacija dejanj, ki običajnim ljudem, ki niso psihopati, omogoča, da se razmeroma učinkovito znebijo občutka krivde, ki se pojavi, ko naredijo nekaj družbeno nesprejemljivega. Zaradi občutka osebne integritete namreč vsakdo potrebuje samopodobo, s katero je zadovoljen, zato si ustvari najrazličnejše miselne pripomočke, ki mu omogočijo, da se razbremeni krivde, ko stori kaj, kar ni v skladu z družbenimi normami.

Običajni ljudje, ki niso psihopati, pri težkih odločitvah seveda ne morejo ostati povsem brezbrižni. Nujno potrebujejo nekakšno "krovno zgodbo", s katero opravičujejo svoja dejanja. V poslovnem svetu se tako menedžerji pogosto prepričujejo, da dobavitelje in podrejene privijajo le v dobro delničarjev ali pa da so vsaj bistveno manj kruti, kot bi bil morda kdo drug na njihovem mestu, če bi sami postali bolj popustljivi in bi jih zato zamenjali.

Zanimiv je tudi podatek, da se je goljufanje med eksperimenti dvakratno povečalo, ko so poskusne osebe reševale matematične naloge le za žetone, ki so jih lahko šele potem posredno pretvorili v resničen denar. Notranji mehanizem vesti je v primeru, ko je šlo zgolj za žetone in ne neposredno za denar, ljudem pustil malo več prostora za svobodno interpretacijo, kaj je prav in kaj narobe. Tako so se še zmeraj počutili dovolj poštene, da jih malo več goljufanja ni motilo.

Dejstvo, da ljudje po svoji naravi lažje goljufajo, če nimajo neposredno opravka z denarjem, ampak z raznimi boni, žetoni in podobnimi vrednostnimi papirji, morda pojasni, zakaj se je trenutna svetovna ekonomska kriza začela prav pri trgovanju z abstraktnimi finančnimi produkti.

V seriji raziskav, ki so jih izvedli na raznih koncih sveta in v katerih so preizkusili najrazličnejše okoliščine, so za nagrade skupaj izplačali že približno petdeset tisoč dolarjev. Pri tem so ugotovili, da je pri standardnih matematičnih vprašanjih oziroma razmerah, ki niso kulturno specifične, stopnja goljufanja enaka povsod po svetu. Čeprav so nekateri pričakovali, da bo morda višja oziroma nižja v državah oziroma pri narodih, ki imajo sloves manj ali bolj strogih pri spoštovanju pravil, bistvenih odstopanj vsaj v laboratorijskih razmerah niso opazili nikjer.

Večje skušnjave ne pomenijo nujno več goljufij

V nasprotju s pričakovanji tudi večje ponujene nagrade za odgovorjeno vprašanje niso povzročile večjega obsega goljufanja, ampak so ga pri desetkrat večji nagradi celo malo zmanjšale. To pa je v očitnem nasprotju s klasično teorijo, po kateri naj bi se ljudje za goljufanje odločali na osnovi premisleka o koristih in stroških posamezne odločitve. Če je pri ostalih nespremenjenih parametrih naš potencialni dobiček desetkrat višji, bi se morali za to možnost odločati v več in ne manj primerih.

Ariely opozarja, da ko družba začne razmišljati le skozi optiko stroškov in koristi, zaidemo v hude težave. V skrajnem primeru se lahko začnemo obnašati, kot da smo družba psihopatov, ki pri vsaki odločitvi zgolj preračunavajo, kaj se jim najbolj splača. A takšna družba je za življenje vse prej kot prijazna.

Z raziskavami so ugotovili tudi, da lahko že nekateri zelo preprosti prijemi dokaj učinkovito zmanjšajo obseg goljufanja. Če ljudje, denimo, vedo, da bo njihove rezultate na testih še nekdo morda preveril, bodo zmanjšali obseg goljufanja. Prav tako je učinkovito tudi subtilno opozarjanje na moralne standarde v trenutku skušnjave. Tudi če posameznik ni veren, opozorilo recimo na deset zapovedi ali pa kaka podobna intervencija bistveno zniža raven spontanega goljufanja. Takšna opozorila delujejo predvsem tako, da začasno nevtralizirajo racionalizacijo, ki posameznikom omogoča, da se spontani mehanizmi občutka krivde v tistem trenutku ne aktivirajo in tako dopustijo manjši odklon od moralno neoporečnega dejanja.

Zelo zanimiv je tudi pojav, ki so ga opazili predvsem pri moralno zelo krepostnih osebah, ki veliko dajo na svoj družbeni ugled. Ko namreč ljudje storimo nekaj dobrega, smo tako zadovoljni sami s sabo, da obstaja takrat večja nevarnost, da bomo podlegli skušnjavi in naredili še kaj manj lepega. Raziskovalci so ugotovili, da nam dobra dela puščajo občutek, da smo za nekaj časa storili že dovolj dobrega, zato lahko zdaj malo počivamo in si privoščimo tudi kak manjši greh.

Prav ta "licenca za greh", ki nam jo spontano ponudi serija dobrih del, je velikokrat razlog, zakaj se določeni, praviloma zelo krepostni posamezniki na trenutke spozabijo. Če zelo poenostavimo, nam v "možganski trgovini z občutki" serija dobrih del dopusti, da se za trenutek malo spozabimo in naredimo nekaj slabega. Vendar pri tem ne gre za trenutno pozabo, ampak za zavestno odločitev, da se po tolikih dobrih delih res lahko malo pregrešimo. Kot če bi ves dan jedli samo zdravo sadje in zelenjavo, potem pa bi si zvečer privoščil kako nezdravo mastno sladico.

Sašo Dolenc

[ Ogledov: 3.970.  Objavljeno: 07/09/12. ]  


Licenca za greh | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.
Licenca za greh
Prispeval/a: Anonymous dne 12. July 2012 11:06

Ali obstaja slovenski prevod knjige Iskrena resnica o neiskrenosti?

lp

Licenca za greh
Prispeval/a: dne 18. July 2012 13:34



Dodatne možnosti

 
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Obvesti me o komentarjih na 'Kvarkadabra - Zgodbe iz znanosti'
  •  

    |