Z  zanimanjem čakam na poglede matematika Badiouja, do takrat pa bi rad natrosil nekaj misli o "ontološkosti" matematike.

Danes za matematiko velja, da je univerzalen jezik, da lahko obstaja tudi brez navezave na zunajni svet, samozadostno. To si predstavljamo tako, kot da če bi vesolje izginilo v nič v velikem tlesku, bi matematika vseeno obstajala v niču še naprej in to naj bi pomenilo, da je najbolj dejanska. Ko bi se v novem velikem poku rodilo novo vesolje, se iz starega vesolja ne bi mogla prenesti nobena informacija - razen kompletne matematike? V drugačnem novonastalem vesolju, z drugačnimi osnovnimi fizikalnimi konstantami bi se morda z evolucijo razvila drugačna inteligentna bitja, ki matematike ne bi začela z npr. naravnimi števili, ampak prej z vektorji, grupami ipd, a to bi bila še vedno ista matematika. Toda to stališče, ki vidi matematiko kot najbolj dejansko pozablja, kako je ta postopoma dobila tak najbolj dejanski status. Ko so vpeljali ničlo, so trdili da ne more obstajati zares, saj je nič, nič pa ne obstaja. Ko so odkrili negativna števila, so zanje predpostavljali, da ne obstajajo zares, so samo pripomoček. Pri kompleksnih številih se je smatralo, da  je imaginarna enota fiktivna, zato tudi ima tako ime.
  Lahko bi ugovarjali in povlekli paralelo, da se je tudi odkritje, da je zemlja okrogla dolgo časa borilo z nasprotnim stališčem, toda v primeru matematike so "nasprotniki" ravno okritelji sami in ne kaki zunanji nazadnjaki, ki imajo interes trditi nasprotno. Je stvar res le v tem, da mora stara garda profesorjev pač pomreti, da se novotarija zares prime? Ali pa je nekaj na tem, da je to, kar se danes kaže kot najbolj gotovo nekoč veljalo za najbolj fiktivno, najbolj človeško?

  V številu Pi mora biti nekje v  obliki ASCII kode zapisan celoten Shakespeare, saj je Pi neskončen in bi bilo čudno če se ne bi pojavilo tudi  zaporedje Shakespearovih zbranih del in to ne samo enkrat ampak neskončno krat. (V nasprotnem primeru bi to pomenilo, da se bo pojavilo vse RAZEN Shakespearja? To bi bila diskriminacija.). Gotovo se Shakespeare pojavi, poznamo tudi točno mesto: ne nekje, ampak točno v neskončnosti. Kar v končnem svetu pomeni, da se gotovo ne bo pojavil. Ne varen približek, ampak gotovost: gotovo se ne bo pojavilo to zaporedje. Torej Shakespeare ni zapisan v Pi-ju. (Ali lahko podobno rečemo, da kvantna mehanika ni zapisana _V_ matematiki. To ne pomeni, da kvantna mehanika ni najbolje zapisana v matematični obliki, ampak pomeni, da kvantna mehanika in matematika nista eno in isto.) Slišal sem že matematike govoriti, da je matematika in fizika eno in isto, da matematika sploh ne rabi fizike da pojasni fiziko(ne samo kvantne fizike ampak fizike nasploh!), toda ali ni Georg Cantor dokazal, da matematika ne more biti samozadostna, da potrebuje zunanjo referenco. Paradigem se sicer ne dokazuje temveč se jih "pribije", toda če je Cantor matematično dokazal nekaj o naravi matematike, bi to lahko dalo misliti vsaj matematikom.

  Matematika je pravzaprav le orodje, je kamenodobni Avtocad. Seksitično bi lahko rekli, da so matematiko izumili moški, ki se jim ni ljubilo opraviti kakega opravila, pa so našli rešitev v tem, da so se pretvarjali, kot da je opravilo že opravljeno, ko to v resnici še in bilo (kot to še danes počno v gospodinjstvu, ko so naprošeni naj npr. pomijejo posodo). Enemu se ni ljubilo laziti po piramidi, da bi izmeril njeno višino, pa je predpostavil da je stvar že rešena, le še odčitati jo je treba na tleh, drugim se ni ljubilo z vrvico meriti razmerja med obsegom in premerom kolesa, pa so predpostavili, da je stvar že rešena, je točno Pi. Logaritme so izumili, da jim ne bi bilo treba množiti in deliti, mehanski računalnik je izumil Pascal(in Lebniz in še drugi), da bi razbremenil očeta pri delu, računanju davkov. Deklarativne programske jezike za računalnike so razvili, da jim ne bi bilo treba reševati problema, ampak je moral računalnik problem rešiti sam, programer ga je le formuliral, povedal kakšen rezultat hoče.
 Že kamenodobni matematiki se ni bilo treba fizično naprezati z meritvami v realnem svetu kjer objekti nikoli ne ustrezajo meritvi na "neskončno" število decimalk natančno. Potem je prišel Avtocad, kjer z enim miškinim klikom, brez truda, narišemo točno 1m dolgo daljico - na "neskončno" decimalk natančno, čeprav tej natančnosti v realnem svetu nič ne ustreza.  Čeprav dejansko tega ne storimo, postopamo, kot da smo to storili - tako kot matematika nekoč. Ko bo načrt prenešen v CNC mašino bo daljica lahko izdelana le na tisočinko mm natnačno, ali pa v primeru fotolitografije na pribl. eno valovno dolžino svetlobe natančno. Dejstvo je, da to še vedno ni povsem točno 1m,  "toliko slabše za dejstva"?

 Ne morem pa končati brez primera zlorabe matematike kot garanta resničnosti, ki se dogaja  v ekonomiji, kjer se ideološkim skritim neizgovorjenim predpostavkam daje neideološki "objektivni znanstveni" status s tem, da se jih prekrije z matematiko. Kot je bila laž, ko so sovjetski komunisti trdili, da je marksizem znanost, ko je vendar ideologija in drža, enako velja tudi za ekonomijo in še posebej za sodobni ekonomizem - v enaki meri je ideološki, le da tega nikoli ne prizna.

"Deklarativne programske jezike za računalnike so razvili, da jim ne bi bilo treba reševati problema, ampak je moral računalnik problem rešiti sam, programer ga je le formuliral, povedal kakšen rezultat hoče."

Tako cvetko lahko izusti samo nekdo, ki se mu o vlogi računalnika in programskih jezikov bolj malo sanja:

Programski jeziki niso bili ustvarjeni zato, da programerjem (in ostalim) ne bi bilo treba reševati problemov, temveč zato, da bi probleme lažje reševali.

Računalnik nikakor ne more "problema rešiti sam" (sam od sebe, kot to nekateri naivno razumejo), saj zgolj izvaja algoritem. Algoritem  - ki je rešitev določenega problema - pa si zamisli programer/uporabnik in ne računalnik. V tem smislu drži kvečjemu to, da je programer (ali kdorkoli drug, ki uporablja računalnik) formuliral rešitev problema (v obliki algoritma) in torej res ve, kakšen rezultat hoče oz. pričakuje. Računalnik je pri tem zgolj orodje, ki reševanje problemov olajša. Tako je bil ENIAC (eden od prvih računalnikov sploh) izdelan z namenom, da računa balistične tabele za potrebe artilerije (katerih ročni izračuni so bili zelo zamudni), kasneje pa so ga uporabili tudi za numerične izračune pri projektu Manhattan (razvoj atomske bombe).

Sicer pa je gornji komentar poln naivnih predstav o matematiki, ki morda zdržijo v smislu filozofskega razglabljanja, nikakor pa ne v smislu njene dejanske vloge (tako samostojne vede, kot vede, ki je orodje ostalim vedam). Naj od tega  komentiram samo primer naveden na koncu - "zloraba matematike kot garant dogajanja resničnosti v ekonomiji":

Matematično modeliranje družboslovnih zakonitosti še ne implicira resničnosti. Če bi temu bilo tako, bi UMAR bil zmožen eksaktnega napovedovanja makroekonomskih kazalcev v prihodnosti, a je to daleč od resnice. Skratka: Kdor verjame eksaktnosti ekonomskih modelov, je bolj slab ekonomist oz. goljuf. In kdor naseda takim, je pač naivnež.

shrink

Aja, mimogrede:

Tisto, da lahko s CAD programi "narišemo točno 1 m dolgo daljico", je zelo smešna trditev. To namreč lahko naredimo tudi na roke: čim neko razdaljo na tehnični risbi opremimo z določeno koto, ta podatek pomeni ravno to "točnost"; na "neskončno" decimalk natančno. CAD s tem nima nobene zveze.

Kar se tiče "natančnosti v realnem svetu" in "dejstev", pa očitno nisi seznanjen s tem, da je vsaka tehnična risba (narisana z roko ali pa s CAD okoljem) opremljena z izdelovalnimi tolerancami. Konstruktorji vselej predpišejo interval, na katerem naj bo določena mera, ki jo bo imel izdelek; npr. 1000 ± 0.001(mm). Pa ne samo tolerance mere, predpisane so tudi tolerance oblike, lege in teka. Skratka: Dejstvo je, da "praksa ni filozofija" (če parafraziram bivšega obrambnega ministra).

shrink ± ± ±). Pa ne samo tolerance mer, predpisane so tudi tolerance oblike, lege in teka.

Aja, mimogrede:

Tisto, da lahko s CAD programi "narišemo točno 1 m dolgo daljico", je zelo smešna trditev. To namreč lahko naredimo tudi na roke: čim neko razdaljo na tehnični risbi opremimo z določeno koto, ta podatek pomeni ravno to "točnost"; na "neskončno" decimalk natančno. CAD s tem nima nobene zveze.

Kar se tiče "natančnosti v realnem svetu" in "dejstev", pa očitno nisi seznanjen s tem, da je vsaka tehnična risba (narisana z roko ali pa s CAD okoljem) opremljena z izdelovalnimi tolerancami. Konstruktorji vselej predpišejo interval, na katerem naj bo določena mera, ki jo bo imel izdelek; npr. 1000 ± 0.001(mm). Pa ne samo tolerance mere, predpisane so tudi tolerance oblike, lege in teka. Skratka: Dejstvo je, da "praksa ni filozofija" (če parafraziram bivšega obrambnega ministra).

shrink

Me veseli, da te je nasmejalo, ker je bilo tudi mišljeno bolj za šalo.
Ne bi mogel reči, da še nisem nič slišal o programiranju, res pa je, da sem o deklarativnem programiranju prebral le vrstico "...describing what the program should accomplish, rather than describing how to go about accomplishing it."( http://en.wikipedia.org/wiki/Declarative_programming) kar sem razumel, kot da mora računalnik algoritem najti sam in to se mi je zdelo zelo odbito, zelo leno od programerja.

Tudi tista trditev glede nujnosti Shakespeareja v Pi-ju ne bo čisto držala, pa sem si jo vseeno drznil dodati.

"Matematično modeliranje družboslovnih zakonitosti še ne implicira resničnosti." - that is my original point. NEDOKAZLJIVIM IDEOLOŠKIM PREDPOSTAVKAM ekonomskih teorij in modelov dajo videz gotovosti, trdnosti,  s tem, da jih "izpeljejo" iz matematične znanosti.
 Zakaj se pa potem morajo sociološke teorije in modeli boriti za svoj obstoj na ideološkem prostem  "trgu", ekonomizem, profet prostega trga,  pa se temu tekmovanju na ideološkem trgu lahko izogne, ker ima status matematične nedotakljive svete krave. Ideološka predpostavka npr. da je človek solidarno bitje lahko velja kakor kdo verjame vanjo, svojo veljavnost, svoj prostor si mora izboriti na "trgu" idej, ideološka predpostavka, da je gonilo človeka in družbe pohlep, pa velja za "matematično podprto" dejstvo(princip trga ekonomizem  glasno zagovarja, a ne zase; podobno kot si vladajoča morala izbojuje svoje zmagovito mesto s samimi nemoralnimi prijemi).


Sploh ne trdim, da so znanosti, ki uporabljajo matematiko "nepravilne", sploh ne govorim o tem. Računalniška simulacija modela letala v vetrovniku je še vedno pravilna tudi če se napoved ne ujema povsem s fizičnimi poiskusom. Govorim o DRUŽBOSLOVNIH vedah, ki svoje NEDOKAZLJIVE predpostavke okitijo z matematiko.

Sploh ne trdim, da če neko količino lahko točno računamo, simuliramo, da to še ne pomeni da ni bolj resnična in točna od nebuloze, ki se je ne da računati. Moji primeri se nanašajo na zgled dveh enakovrednih nebuloz, kjer pa si ena najame superračunalnik in zato velja za resnico.
Kot da bi društvo vedeževalcev najelo superačunalnik in bi to njihovim predpostavkam dalo večjo resnost, kot če psihologi na superačunalniku simulirajo človeško osebnost in da potem to videz večje resnosti njihovim teorijam o človeški psihi.

A podobne finte se gredo tudi naravoslovci le da namesto nedokazljivih uporabijo še nedokazane predpostavke.


Zatekanje k matematiki kot garantu za resničnost svojih predpostavk se ne dogaja samo v ekonomiji. Tudi Lacan je risal mateme. Tudi Spinoza(z vsem spoštovanjem, slava mu) se je zatekel k matematični formi, ko je izdal knjigo Etike - Ethica Ordine Geometrico Demonstrata - (čeprav prvi osnutek njegove etike ni bil pisan na tak matematičen način), kot da bi hotel dati svojim etičnim trditvam s tem posebno trdnost(a verjamem da je bil Spinoza vsaj pošten in ga je zares očarala lepota matematike, medtem ko so ekonomski ideologi z matematiko varalice in oni to vedo).


Torej Autocad ne riše risb nič bolj natančno kot kamenodobno ravnilo in roka, ki zapiše: "tole je 1m"? To sem ravno trdil, ko sem rekel, da so Avtocad imeli že v kameni dobi, že takrat so bili točni, le da se ti danes ni treba več truditi z lepim risanjem in izdelavo, to ploter in stroji naredijo namesto tebe. In iz druge strani, glede tolerance(pod Planckovo dolžino se itak ne da iti), saj ravno pravim, CAM izdelek sploh ni točno 1m, vedno se mora predpostaviti neka toleranca, torej sodobni Avtocad-cam ni povsem točen, kot to ni bil že v kameni dobi.

O.K šala. Kar je pa res fascinatno je "kako so naredili prvo ravnilo s katerim so potem naredili še vsa ostala ravnila" oz. tehnična disciplina, kako se ji že reče?, kjer v fizičnem svetu ustvariš približek idealnega-matematičnega objekta z mehanskim orodji, ki so manj natančna, naredijo pa objekt, ki je bolj natančen kot bi "smel" biti, taki postopki so pa res zvijačnost uma.
(Na pamet mi pade npr. brušenje dveh grobih neravnih ploskev med sabo, pa dobimo dve "povsem" ravni ploskvi in podobne rešitve  v tem smislu).
Ja potem je res ves napredek od kamene dobe le v teh zvijačah, tehnikah, kajti Avtocad so, kot je bilo demonstrirano, že imeli.

>Me veseli, da te je nasmejalo, ker je bilo tudi mišljeno bolj za šalo.

Potem pa se ne bom pretirano spotikal ob tvoje teze. :D

>Ne bi mogel reči, da še nisem nič slišal o programiranju, res pa je, da sem o deklarativnem programiranju prebral le vrstico "...describing what the program should accomplish, rather than describing how to go about accomplishing it."( >http://en.wikipedia.org/wiki/Declarative_programming) kar sem razumel, kot da mora računalnik algoritem najti sam in to se mi je zdelo zelo odbito, zelo leno od programerja.

Napačno si razumel.

>"Matematično modeliranje družboslovnih zakonitosti še ne implicira resničnosti." - that is my original point. NEDOKAZLJIVIM IDEOLOŠKIM PREDPOSTAVKAM ekonomskih teorij in modelov dajo videz gotovosti, trdnosti,  s tem, da jih "izpeljejo" iz >matematične znanosti.

Nobena matematična teorija a priori ne implicira resničnosti; matematična "resnica" se vselej glasi: "če..., potem..." Skratka - kot je že lepo povedal pok. prof. Križanič - matematika ne uči absolutnih resnic. Ravno tako matematični modeli, ki se uporabljajo v drugih vedah, ne garantirajo apriorne resničnosti. Tako je tudi v naravoslovju treba napovedi postavljenih matematičnih modelov preveriti - z eksperimentom. Če se napovedi modela ne skladajo z eksperimentom, je model slab ali napačen. V družboslovju pa je še dosti huje: Najprej je treba vedeti, da družboslovne zakonitosti niso naravne in posledično niso enoznačne, zato je vsak poskus njihovega modeliranja že v osnovi jalovo početje. Četudi je možno priti do (matematičnih) modelov, ki se na prvi pogled dobro skladajo z opažanji, ti ne zagotavljajo "resničnosti", kot je značilna za modele v naravoslovju. Treba je še pripomniti, da družboslovje obravnava zelo kompleksne sisteme, kompleksni sistemi pa že v osnovi izkazujejo kaotičnost; seveda v matematičnem smislu. Ta, t.i. deterministični kaos, pa je velik zalogaj že pri popisovanju kompleksnih sistemov v naravoslovju, kjer so zakonitosti enoznačne. V družboslovju, kjer zakonitosti niso tako enoznačne, je tako spet dosti huje.

Iz navedenega sledi, da ekonomskim teorijam in modelom ne more biti in dejansko ni dan videz gotovosti in trdnosti. In nobenega ekonomista še nisem slišal trditi kaj takega. Če pa taki ekonomisti obstajajo, so goljufi in tisti, ki jim verjamejo, naivneži.

>Zakaj se pa potem morajo sociološke teorije in modeli boriti za svoj obstoj na ideološkem prostem  "trgu", ekonomizem, profet prostega trga,  pa se temu tekmovanju na ideološkem trgu lahko izogne, ker ima status matematične nedotakljive >svete krave.

To ne drži. Ekonomika oz. ekonomske teorije še zdaleč niso nedotakljive, različni ekonomski pogledi pa še kako tekmujejo med seboj. Samo poglej pri nas stare in mlade ekonomiste. :D

>Ideološka predpostavka npr. da je človek solidarno bitje lahko velja kakor kdo verjame vanjo, svojo veljavnost, svoj prostor si mora izboriti na "trgu" idej, ideološka predpostavka, da je gonilo človeka in družbe pohlep, pa velja za "matematično >podprto" dejstvo(princip trga ekonomizem  glasno zagovarja, a ne zase; podobno kot si vladajoča morala izbojuje svoje zmagovito mesto s samimi nemoralnimi prijemi).

No, ja, maksimiziranje dobička se lahko jemlje kot cilj, ki se ga implementira v matematične modele, ampak to še zdaleč ne pomeni, da gre za "matematično podprto dejstvo".

>Sploh ne trdim, da so znanosti, ki uporabljajo matematiko "nepravilne", sploh ne govorim o tem. Računalniška simulacija modela letala v vetrovniku je še vedno pravilna tudi če se napoved ne ujema povsem s fizičnimi poiskusom. Govorim o >DRUŽBOSLOVNIH vedah, ki svoje NEDOKAZLJIVE predpostavke okitijo z matematiko.

O matematični resnici (v povezavi z naravoslovjem in družboslovjem) sem govoril že zgoraj.

>Sploh ne trdim, da če neko količino lahko točno računamo, simuliramo, da to še ne pomeni da ni bolj resnična in točna od nebuloze, ki se je ne da računati. Moji primeri se nanašajo na zgled dveh enakovrednih nebuloz, kjer pa si ena najame >superračunalnik in zato velja za resnico.
>Kot da bi društvo vedeževalcev najelo superačunalnik in bi to njihovim predpostavkam dalo večjo resnost, kot če psihologi na superačunalniku simulirajo človeško osebnost in da potem to videz večje resnosti njihovim teorijam o človeški psihi.

Povedal sem tudi že, da v splošnem nihče ne jemlje ekonomskih teorij in modelov kot absolutno resničnih. Lahko pa se seveda te modele simulira na računalnikih. Bolj zmogljivi računalniki lahko popisujejo bolj kompleksne sisteme in zato lahko dajo boljše napovedi. Zaupanje v te napovedi pa je povsem druga zgodba. Tudi meteorologi uporabljajo superračunalnike za napovedovanje vremena, ampak to še ne pomeni, da jim gre brezpogojno zaupati.

>A podobne finte se gredo tudi naravoslovci le da namesto nedokazljivih uporabijo še nedokazane predpostavke.

Zgolj tvoj pogled. Če eksperimentalnega preverjanja za določeno področje še ni na voljo, to ne prepoveduje njegovega razvoja (npr. kvantne gravitacije v fiziki).

>Zatekanje k matematiki kot garantu za resničnost svojih predpostavk se ne dogaja samo v ekonomiji.

To - kot že rečeno - ne drži.

>Torej Autocad ne riše risb nič bolj natančno kot kamenodobno ravnilo in roka, ki zapiše: "tole je 1m"? To sem ravno trdil, ko sem rekel, da so Avtocad imeli že v kameni dobi, že takrat so bili točni, le da se ti danes ni treba več truditi z lepim >risanjem in izdelavo, to ploter in stroji naredijo namesto tebe.

Ne razumeš. Ko zapišemo neko mero, s tem mislimo točno to vrednost (z vso natančnostjo). Podobno je s številom Pi: ko ga zapišemo, z njim mislimo vse decimalke, pa čeprav jih v končni fazi (za praktične potrebe) uporabimo le nekaj. Tu gre za matematično abstrakcijo. Abstrakcija pa s CAD programi nima nobene direktne zveze. Ravno tako je o njej govora pri ročnih risbah.

>In iz druge strani, glede tolerance(pod Planckovo dolžino se itak ne da iti), saj ravno pravim, CAM izdelek sploh ni točno 1m, vedno se mora predpostaviti neka toleranca, torej sodobni Avtocad-cam ni povsem točen, kot to ni bil že v kameni dobi.

Pravil si ravno nasprotno: za CAD programe si trdil, da omogočajo risanje dolžin na "neskončno" decimalk natančno. To seveda ni res. Četudi ima npr. AutoCAD v svojem pomnilniku informacijo o "1 m", ne pomeni, da je ta informacija shranjena na "neskončno" decimalk natančno. Ergo: CAD programi tudi ne morejo nuditi risanja na "neskončno" decimalk natančno, saj so omejeni s pomnilnikom.

>O.K šala. Kar je pa res fascinatno je "kako so naredili prvo ravnilo s katerim so potem naredili še vsa ostala ravnila" oz. tehnična disciplina, kako se ji že reče?, kjer v fizičnem svetu ustvariš približek idealnega-matematičnega objekta z >mehanskim orodji, ki so manj natančna, naredijo pa objekt, ki je bolj natančen kot bi "smel" biti, taki postopki so pa res zvijačnost uma.
>(Na pamet mi pade npr. brušenje dveh grobih neravnih ploskev med sabo, pa dobimo dve "povsem" ravni ploskvi in podobne rešitve  v tem smislu).

No, ja, črto dobiš že tako, da med dva količka napneš vrvico. Krožnico in elipso dobiš podobno. :D

>Ja potem je res ves napredek od kamene dobe le v teh zvijačah, tehnikah, kajti Avtocad so, kot je bilo demonstrirano, že imeli.

Kot že rečeno: matematična abstrakcija nima nobene zveze z AutoCAD-om.

polovico stvari od njega si malce obrnil, jih skušal prikazati kot napačne in masovno replyjal po njih. vem, da ti je pomebno, da se pokažeš pameten, ampak ne serji po stvareh, ki so pravilne (in se z njimi sam popolnoma strinjaš)... pač jih nisi napisal ti. deal with that.

resnično plemenito

>polovico stvari od njega si malce obrnil, jih skušal prikazati kot napačne in masovno replyjal po njih.

Če se ti zdijo moje replike obračanje njegovih besed, ti lahko samo rečem, da ti pamet ne služi dobro; sicer bi ti bilo jasno, da se z njegovimi naivnimi ugotovitvami ne strinjam (kar sem tudi jasno argumentiral - ampak očitno tvoj um tega ne zmore dojeti). Moj stil komentiranja pa naj se te ne tiče.

>vem, da ti je pomebno, da se pokažeš pameten, ampak ne serji po stvareh, ki so pravilne (in se z njimi sam popolnoma strinjaš)...

LOL. In kaj je pri njegovih ugotovitvah pravilnega in s čim naj bi se strinjal? Morda to, da "računalniki sami rešujejo probleme", ali to, "da AutoCAD omogoča risanje na neskončno decimalk natančno"? LOL

Sicer pa po mojem skromnem prepričanju tvoj post ustreza čisti definiciji "sranja".

> pač jih nisi napisal ti. deal with that.

In kaj s tem? Pa da ti bo zares jasno, še enkrat: Njegovi komentarji so povsem naivni (kar se šam priznava s tem, ko pravi, da so bili mišljeni bolj za šalo) in JIH POPOLNOMA ZAVRAČAM. Get it?

shrink

Najprej, nisem matematik, niti računalničar, niti informatik.

Mislim, da sem se že izdal s to uporabo negativne govorice.

Matematika je skapirala ontologijo že v 19. stoletju, ko se je začela ukvarjati sama s sabo (svojimi aksiomi, intuicijami in formalizacijami). V tem primeru Badiou odkrival toplo vodo. Namreč - ontologija je dala širši znanosti en zelo uporaben koncept (aja, nisem sermonist), ki se mu reče <b>substanca</b> (ali bitnost če hočete). Seveda se tukaj pojavi nevarnost, da substanco razumemo v omejenem (in pretežno vsakdanjem) smislu kot snov. V Aristotelovem pomenu  je substanca tisto, kar se ne izreka o sebi kot subjektu, niti ni v sebi kot subjektu. To pomeni, da je substanca ontološko poslednja stvar, nosilec vseh ostalih stvari, ki nanjo referirajo. Navsezadnje postanejo za filozofa zanimiva vprašanja, kakšen je osntološki status kvarkov? V čem so ti ontološko poslednji, ali pa so sestavljeni iz drugih entitet? Kakšen je sploh status teh entitet: objektivno realen, ali zgolj kognitivno formalen? Vsaj kar zadeva ontološko aksiomatske temelje matematike, jih je poskusil (neuspešno) utemeljiti Dunajski krog. V znanosti pa je teh entitet, ki kar kričijo po postavitvi v realnost bivanja, še mnogo. Znanost pa se že dolgo ukvarja z njimi, le da na koncu razni znanstveniki prepogosto postanejo bolj zanimivi za filozofe kot pa za svojo znanstveno stroko samo. Znanost neprestano izloča ontologijo sama iz sebe. Ne bom zanikal, da je bistvo filozofije in s tem tudi ontologije kot prve filozofije, njeno parazitsko razmerje do vseh ostalih miselnih sistemov: znanosti, teologije, umetnosti in nazadnje vsakdanjosti. Filozofsko spoznanje je zato znotraj znanosti vedno sekundarno, nastaja na podlagi odkritega, kar ne izhaja iz dejavnosti filozofije in filozofov samih. Ti pač zgolj mislijo. Še slabše:   današnja filozofska skupnost ni nič manj diferenciirana v izpolnjevanju reduciranih delnih nalog kot pa znanstvena skupnost.

Pojavi se še en sociološki problem. Gotovo se je znanstvenik prej sposoben priučiti nekaj ontoloških dialektičnih prijemov, kot pa se je filozof-ontolog pripravljen postati ekspert matematizirani fiziki od klasičnega Newtona, do specialitet kvantne fizike in teorije relativnosti. Klasični tip filozofa tukaj v vsem ostane za časom.  Pa še tukaj obstaja nevarnost, da bo v filozofijo priučeni znastvenik začel gonit dialektični misticizem ''vse v Enem, Eno v vsem''. Takšnih znanstvenikov pa znanost ne potrebuje. Še v filozofiji komaj krotimo razne zanesenjake, ki bi s premalo besedami hoteli povedati največ.  Govorica o biti in njeni negaciji (niču) je dialektično ena najzapletenejših in kratko malo ne pristaja na poenostavljene delitve med bivajočnostjo in nebivajočnostjo biti. Obstaja nevarnost, da bo uporabi in matematizaciji dialektike šel znanstvenik predaleč in se vpletel v mistično negativno teologijo, kar pa je le korak do Enega (boga) raznih religioznih gibanj od Cerkve pa do new age bhakti kultov. Je to zanimanje za ontologijo dokaz, da je znanost v ozki specializiranosti že dosegla svoje meje in išče spekulativni, pesniški del? 

Zato je bolje, da je v skupnem interesu znanosti in filozofije najprej etika in šele potem prva filozofija (qua ontologija, metafizika).

Hinko_Gnito

www.mislec.net

Mogoče bomo v Cernu odkrili kvant, ki stvarem dodeli bit  :)