časopis za tolmačenje znanosti
 
 
  14. maj 2008 04:23  
Kvarkadabra  
  Forum - Razpravljaj o življenju, vesolju in sploh vsem.
Slovar - Od Antimaterije do Žarkov
Igre - Virtualni laboratorij.
Vprašanja - Imaš vprašanje za strokovni svet Kvarkadabre?
Predavanja - Vse o zadnjih odkritjih iz prve roke. novo!
Galerija - Slike iz sveta znanosti.
Knjiga - Zakaj je nebo modro?
KvarkaWiki - Poskus "Wiki" izgradnje fizikalnega priročnika. novo!
 
   

Področja  
   
   

Časopis  
  Uredništvo
Sponzorji
Predstavitev
Ponatisi Spika
Članki na portalu
Tekstovni dostop
Stara stran
Kazalo po številkah
 
   

Naši pokrovitelji  
  - FMF Uni-Lj
- Univerza v Novi Gorici
- drugi
 
   


  Posmrtno življenje Henriette Lacks   
 
Zgodbe iz znanostiFebruarja leta 1951 je Henrietta Lacks, tridesetletna mati petih otrok, odšla na pregled v bolnišnico Johns Hopkins, saj je na spodnjem perilu opazila krvne madeže. Zdravniki so hitro ugotovili, da je najverjetneje zbolela za rakom materničnega vratu. Da bi potrdili diagnozo, so ji odvzeli vzorec tkiva in ga poslali na analizo. A novice niso bile spodbudne: tumor na materničnem vratu je bil maligen. Oktobra istega leta, po samo nekaj mesecih boja z boleznijo, je Henrietta Lacks umrla.

Nesmrtne celice na smrt bolne bolnice

Čeprav ne Henrietta ne njeni svojci tega pred dobrimi petdesetimi leti niso vedeli, pa njeno telo takrat ni končalo svojega življenja. Nekaj celic živi še danes, več kot pol stoletja po smrti. Skrbno jih gojijo v številnih laboratorijih po svetu, s satelitom pa so jih v sklopu raziskave vpliva breztežnosti na celično rast za nekaj časa poslali tudi v vesolje. Če bi danes stehtali vse še žive Henriettine celice, bi bile zelo verjetno veliko težje kot Henriettino telo pred dobrimi petdesetimi leti.

Nenavadna pot Henriettinih celic se je začela, ko je del tkiva iz njenega tumorja leta 1951 v svoj laboratorij dobil George Otto Gey, ki si je na Univerzi Johns Hopkins za lažje raziskovanje rakavih obolenj že nekaj desetletij prizadeval najti rešitev, kako gojiti človeške celice v laboratoriju, zunaj telesa. Dolgo se je trudil, a celice niso in niso hotele rasti ter se deliti v umetno ustvarjenih razmerah. Dokler ni poskusil s celicami iz Henriettinega tumorja.

Čudežne celice HeLa

Henriettine tumorske celice so se tudi po nekaj dneh v umetnem gojišču še vedno uspešno delile in ni kazalo, da se bodo začele starati in umirati, kot je bilo običajno pri prejšnjih poskusih. Gey jih je po pacientki poimenoval celice HeLa. Identiteto bolnice je skrbno varoval in v javnost je prišla šele po Geyevi smrti.

A prav tako hitro, kot so se leta 1951 celice HeLa množile v Geyevem laboratoriju, so se razmnoževale tudi v Henriettinem telesu. Čeprav je pacientka pol leta po prvem prihodu v bolnišnico zaradi nenadzorovanega množenja tumorskih celic v svojem telesu umrla, so prav te celice, ki so ji naredile toliko škode, kmalu rešile veliko drugih življenj.

Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja so prav ob pomoči celic HeLa razvili cepivo proti otroški paralizi, do danes pa so opravili zelo veliko raziskav ter odkrili veliko pomembnih dejstev o življenju in delovanju človeškega telesa.

Nesmrtne celične linije

Henriettine celice so prve, ki jih je znanstvenikom uspelo umetno gojiti v laboratoriju in iz njih ustvariti nesmrtno celično linijo, kot strokovno pravijo celicam, ki se lahko ob primernem hranjenju zunaj telesa delijo, ne da bi se pri tem postarale. Običajno to lahko naredijo le nekaj desetkrat, potem pa to sposobnost izgubijo in počasi odmrejo.

Prav zaradi programirane celične smrti po določenem številu delitev Geyu ni uspelo postaviti nesmrtne linije iz običajnih celic v človeškem telesu. Šele Henriettine so se lahko nenehno delile. V njih namreč ni več deloval mehanizem, ki bi lahko ustavil nenadzorovano množenje, in zaradi neaktivnosti ni sprožil celične smrti po določenem številu podvojitev.

Celična agresivnost, ki izriva konkurenco

Ker so se celice HeLa izkazale za zelo uporabne pri številnih raziskavah, jih je Gey kar po pošti pošiljal kolegom po svetu, da so jih lahko gojili in uporabljali. Kmalu so tudi drugi znanstveniki začeli poročati, da jim je uspelo ustvariti linije nesmrtnih človeških celic. A kmalu se je izkazalo, da je večina domnevno novih linij kar Henriettinih celic. Izkazale so se za zelo agresivne, saj so lahko že v zelo majhnih količinah okužile gojišča drugih celic in sčasoma povsem izrinile konkurenco.

Leta 1972 so tako ruski znanstveniki poslali ameriškim kolegom šest različnih linij, ki so jih vzgojili na več koncih Sovjetske zveze, a se je izkazalo, da so pravzaprav poslali celice HeLa. A tudi v ZDA ni bilo nič boljše: leta 1968 so preizkusili 34 linij in kar za 24 so dokazali, da jih sestavljajo Henriettine celice.

Gojenje pacientovih celic

Ko so znanstveniki izpopolnili postopke laboratorijskega gojenja celic človeka in drugih sesalcev, so se kmalu začeli spraševati, ali bi se dalo ustvariti takšne nesmrtne linije tudi za točno določene posameznike. Pri presajanju organov namreč vedno obstaja tveganje, da imunski sistem zavrne presajeno srce ali ledvico. Temu se poskušajo zdravniki upreti s posebnimi zdravili, ki jih mora pacient s presajenim organom jemati vse življenje, pa tudi s preučitvijo podobnosti med darovalcem organa in pacientom prejemnikom. Presaditev opravijo le, če je podobnost med organom darovalca in prejemnikom dovolj velika, da se bodo lahko proti zavrnitvi bojevali z zdravili.

S takšnimi presaditvami tujega darovalca so vedno povezane težave in tveganja, zato so raziskovalci začeli razmišljati o možnostih, da bi v laboratoriju vzgojili kar zdrave celice organa, ki bolniku odpoveduje, in mu jih nato vsadili nazaj. Tako ne bi bilo tveganja imunske zavrnitve tujega tkiva, saj se umetno vzgojene celice ne bi prav nič razlikovale od pacientovih, ki so že v telesu.

Danes je takšna terapija za gojenje kože in hrustanca na voljo tudi pri nas v Sloveniji. Pacientu odvzamejo vzorec celic, jih v laboratorijskem gojišču namnožijo v zadostnih količinah in jih potem presadijo nazaj v pacienta. Zlasti gojenje kože pa je zelo težavno, saj je potrebnih več tednov, da je v laboratoriju nastane dovolj, kar pa je lahko pri hudo poškodovanih že prepozno.

Celice se prilagodijo svoji nalogi

Pri gojenju običajnih celic najrazličnejših tkiv odraslega človeškega telesa je težava tudi ta, da celice zmorejo le omejeno število delitev. Prej ali slej se proces ustavi ali vsaj celice niso več takšne, kakršne želimo izdelati.

Čeprav so v genskem zapisu vsake celice spravljene prav vse informacije, ki jih ta potrebuje za svoj razvoj, vseeno večina celic odraslega telesa ne zna več uporabljati prav vsega zapisa. V okolju posameznega organa se prilagodijo opravljanju točno določene dejavnosti in praviloma je prilagoditev enosmerna.

Ko celica prevzame funkcijo v okviru žile, srca, kože ali živčevja, si ne more več premisliti in spremeniti svoje vloge. Znanstveniki še ne vedo povsem natančno, kaj se dogaja v celici, ko prevzema neko nalogo, a dejstvo je, da se določen del genskega zapisa pri tem dokončno izklopi.

Mati vseh celic

Vendar vse celice človeškega telesa niso še povsem enoznačno funkcijsko usmerjene. Tistim, ki še imajo možnost, da se razvijajo v druge tipe, pravimo matične celice (ang. stem cells). Njihova poglavitna značilnost je ta, da imajo odprto možnost razvoja v bolj specializirane celice. V kostnem mozgu so tako posebne matične celice, ki lahko izdelujejo rdeče krvničke, ki po našem telesu prenašajo kisik. Podobne matične celice, ki znajo izdelovati točno določene celice, so odkrili že v številnih organih.

A sposobnost razvoja v prav vsakega od nekaj sto različnih tipov celic v človeškem telesu imajo samo zelo mlade matične celice, ki jih lahko najdemo v skupini nekaj deset celic zarodka prve dni po oploditvi. Pravimo jih embrionalne matične celice in le one imajo redko sposobnost, da so še povsem nedoločene, tako da se lahko v različnih okoljih razvijejo v kateri koli tip celice.

Nesmrtne linije matičnih celic

Druga pomembna lastnost embrionalnih matičnih celic je ta, da lahko iz njih sestavimo linijo. Če jih pravilno gojimo, se lahko množijo neskončno ter se ne postarajo in umrejo po nekaj deset delitvah, kot je to običajno pri že diferenciranih celicah, kot so recimo kožne ali hrustančne. Prvo linijo iz človeških embrionalnih matičnih celic so ustvarili leta 1998 v ZDA.

Danes jih je po svetu že nekaj sto, a v ZDA je z javnim raziskovalnim denarjem od leta 2001 po odloku predsednika Busha dovoljeno izvajati raziskave samo na dvaindvajsetih linijah, ki so jih ustvarili že pred letom 2001. Prav zdaj pa je vprašanje spet postalo aktualno, saj je predsednik z vetom zavrnil zakon, ki bi znova omogočil državno financiranje tega pomembnega področja znanosti.

Sašo Dolenc
[ Ogledov: 2.772 ]  


Posmrtno življenje Henriette Lacks | 5 - št. komentarjev | Novi uporabnik
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Kvarkadabra nima na komentarje obiskovalcev nobenega vpliva.
Posmrtno življenje Henriette Lacks
Prispeval/a: Anonymous dne28. julij 2006 12:23

Sanje o nesmrtnosti so stare kot samo človeštvo. Ko je bila naša rasa še mlada in so prvi možgani doživljali "prebuditev" v samozavedanje, in opazili staranje, umiranje, so se pojavila vprašanja o tem kaj se zgodi z menoj, ko moje telo ostane negibno in začenja propadati. Čudenje je prešlo v strah in strah je nadomestila racionalizacija, ki pa je ne gre obsojati, ker pač v tistih časih ni bilo ničesar kar bi lahko naredili proti temu propadanju.

Še vedno nimamo primernih orožij s katerimi bi se lahko spoprijeli s smrtjo. Vendar se to z napredkom znanosti in tehnologije v teh časih spreminja. V naslednjih desetletjih se nahaja trenutek, ko bo smrt postala prostovoljna izbira in ne več črna točka na koncu relativno kratkih življenj.

Eden izmed ljudi, ki razmišljajo bolj praktično o nesmrtnosti, in ki je v zadnjem času bil tudi precej omenjan v mainstream medijih, je dr. Aubrey de Grey z Univerze v Cambridgeu. Poznan je predvsem po predlogu strategije s katero bi dosegli zaustavitev staranja celic ter sčasoma njihovo pomladitev (Strategies for Engineered Negligible Senescence), ter ustanovitvi sklada, z namenom pospešiti razvoj tehnologij, ki bi nam to omogočile (Methuselah Mouse Prize).

Center (oz. vsaj eden med njimi) filozofije nesmrtnosti pa najedete tule: Immortality Institute, če morda koga zanima...

 -- nicnevem
Posmrtno življenje Henriette Lacks
Prispeval/a: Anonymous dne18. avgust 2006 00:40
Vse lepo in prav, vendar to vse je zelo nenaravno.Če ne bi bl človek minljiv bi njegov napredek bil nikakoršen,, ter nobeden ne bi skrbel za za to da bi nekaj pustil za sabo.To nekaj mislim na potomce.Nesmrtnost mislim da bi bila največja napaka človeštva.Če bi bil nesmrten nekdo ki bi imel absolutno oblast in bi skrbel samo zase bi bilo nepravično do vseh drugih.Tako pa se lahko sedaj tolažimo s tem da vsega enkrat mine in na koncu smo vsi isti.
Posmrtno življenje Henriette Lacks
Prispeval/a: Anonymous dne20. avgust 2006 12:48
Vse lepo in prav, vendar to vse je zelo nenaravno.

In od kdaj je "naravno" dobro? Posledice evolucije so poleg napredka tudi hektolitri prelite krvi. Hijene pri živem telesu odirajo zebro, sovražna plemena se koljejo med sabo, vsi ti "naravni" umori, posiljevanja...to je dobro?

Napredek je mogoč tudi na kak drugačen način kot z "naravno" evolucijo.

Če ne bi bl človek minljiv bi njegov napredek bil nikakoršen,, ter nobeden ne bi skrbel za za to da bi nekaj pustil za sabo.

Povprečna življenjska doba se nam je v zadnjih dveh stoletjih povečala za okoli 40 let in to je pomenilo konec napredka? Ne? Zakaj bi ga bilo kar konec, če bi podaljševali svoja življenja v nedogled?

Nesmrtnost mislim da bi bila največja napaka človeštva.

Think again! ;)

Če bi bil nesmrten nekdo ki bi imel absolutno oblast in bi skrbel samo zase bi bilo nepravično do vseh drugih.

Dober point. Vendar s podaljševanjem življenja je kot z mobiteli: na začetku so si jih lahko privoščili samo nekateri, danes ima najmanj enega skoraj vsak. Potruditi se moramo, da bo pri dolgoživosti "skoraj vsak" postalo "vsak".

Tako pa se lahko sedaj tolažimo s tem da vsega enkrat mine in na koncu smo vsi isti.

Meni bi bila mnogo slajša tolažba ta, da bomo na koncu vsi enaki v tem, da bo smrt postala prostovoljna izbira. Mimogrede, zgornji stavek je lep primer racionalizacije, ki sem jo omenil v prejšnejm postu. Čas je, da opustimo takšno razmišljanje.


Še nekaj bi pripomnil na tvoj post. Če sem te prav razumel, postavljaš napredek v svojem etično-moralnem sistemu na mesto najvišjega dobrega. S tem se težko strinjam. Kaj nam bo silen napredek v znanost in tehnologiji, če ljudje nimamo nič od tega? Napredek, ki ne prispeva k sreči ljudi, je nepomemben. Dobrobit samozavedajočih se bitij je tisto, za kar se trudimo transhumanisti. In ker vsaka smrt prinese solze in bolest, se je želimo znebiti. Čimprej.

Nazadnje bi priporočil v branje še nek esej profesorja filozofije Nicka Bostroma z Oxforda, ki je preveden tudi v slovenščino: http://transhumanizem.org/clanki/dolgozivost/legenda-o-tiranskem-zmaju/
...ter seveda tudi druge članke na dotični strani.

--nicnevem
Posmrtno življenje Henriette Lacks
Prispeval/a: Anonymous dne29. september 2006 19:11
Moje fantazije: nesmrtnost oz. zelo dolgo zivljenje sigurno bo dosezeno. (Btw: dusa je ze sedaj nesmrtna in svobodna, samo tega se se ne zavedamo dovolj.) Vendar, ko bo to dosezeno, bo vecina naredila samomor, saj, kot je ze Anonymous dne 18. August 2006 povedal, bomo tako izgubili smisel - to kar nas dela cloveske.
Posmrtno življenje Henriette Lacks
Prispeval/a: Anonymous dne09. februar 2007 01:04
Nesmrtnost je praktično na pragu. Sedaj lahko z vgrajenimi biočipi "preberejo" genske zapise celic. Ostaja samo še vprašanje časa kdaj bo ta prebrani zapis mogoče po sistemu copy-paste prenesti v izvorne embrionalne matične (izvorne) celice in z njimi razviti kar bo potrebno. To pomeni, da bo "remont" našega organizma mogoč kadarkoli in brez težav - v smislu kot ga opravimo pri avtomobilu, ko zamenjamo dotrajani del z novim. Tako, da to ne bo reševala filozofija, ampak le medicina in farmacija - seveda kot se za to dobo spodobi - več kot boš lahko plačal, dlje boš lahko ostajal mlad ...  


Dodatne možnosti

 
  • Pošlji članek po e-pošti
  • Stran prijazna za tisk
  •