Darwinova nevarna ideja

in druge zgodbe o vesoljih, ljudeh in molekulah

SKRIVNOST NASMEŠKA MONE LIZE


Razvpita Leonardova slika Mone Lize, ki je vrsto let visela tudi v Napoleonovi spalnici, je slavna predvsem zaradi skrivnostnega nasmeška, ki nam vsakokrat, ko jo pogledamo, pove kaj drugega. V čem je skrivnost? Objavljene so bile najrazličnejše znanstvene študije uglednih raziskovalcev človeškega zaznavanja, ki so se spraševale, kaj je tako mikavnega v nasmešku slavnega portreta. Predlagali so najrazličnejše hipoteze od vpliva perifernega vida do šuma v človeškem vizualnem čutnem sistemu.


Seveda so razlogi za skrivnostno učinkovanje Leonardove genialne stvaritve večplastni. A najbolj prepričljiva je razlaga, da je Leonardo iznašel novo tehniko slikanja, imenovano »sfumato« – zameglitev. Nasmeh portretiranke je malce zameglil. Ni ga naslikal jasno in razločno, ampak ga je le nakazal in ne povsem dodelal. In to namenoma. Gledalec tako sam iz čutnih vtisov, ki jih dobi s slike, sestavi miselno podobo, ta slika pa je dosti bolj realistična, kot če bi Leonardo povsem natančno izrisal vsak delec nasmeha.


Podobno kot za slikarstvo velja tudi za poljudno pisanje o znanosti. Da je učinek pri gledalcih oziroma bralcih prepričljiv, je treba uporabiti tehniko »sfumato«. Čeprav se morda zdi, da so dolgi uvodi, analogije, anekdote in drugi stilni vložki zgolj dodatna navlaka, ki je za samo razumevanje »znanosti« v sestavku nepomembna, to ne velja za poljudno pisanje.


Pred leti ko sem bil še študent fizike, nam je prof. Blinc na seminarju večkrat zaupal tudi kakšno zanimivo življenjsko modrost. Najbolj se mi je v spomin vtisnila misel, ki jo povzemam po spominu: »Dober znanstvenik mora znati svoje raziskovalno delo predstaviti v nekaj stavkih na način, da dobi sogovornik občutek, da ga razume. Pravi raziskovalec mora imeti vedno pripravljeno prispodobo za opis svojih raziskav, ki je sogovorniku domača, pa naj bo to osemletni vnuk, radovedna babica, minister za znanost ali stara teta s kmetov.«


Ideja, na kateri temelji knjiga, je preprosta. Sodobna znanost ni nerazumljiva veščina, ki jo lahko dojamejo samo posebej posvečeni, potem ko so dolga leta prebili v predavalnicah, med knjigami in v laboratorijih. Tudi najbolj nenavadne sodobne teorije lahko vsaj v osnovi razume vsakdo, če je le dovolj radoveden in so mu dognanja znanosti predstavljena s pomočjo dobrih prispodob, analogij in zanimivih zgodb.


KAZALO


VESOLJE BREZ ROBA

Fotografije otroškega vesolja 17

Multiverzum 21

Temna snov in temna energija v vesolju 26

Črne luknje in informacijski paradoks 31

Knjiga, s katero je Galileo ukinil nebo 37


OSAMLJENI PLANET

Globalno mračenje 47

Hipoteza o Gaji 52

Zemlja kot snežena kepa 57

Neprijetna resnica o usodi planeta 62

Podarjeni košček časa 67


NARAVNA IN UMETNA ŽIVA BITJA

Nič več banan?! 75

Ruski Indiana Jones 80

Kdo si lahko lasti življenje? 85

Črna smrt 90

Malarija 95

Z internetom nad nevarne bolezni 100


GOVOREČA ŽIVAL

Opazovanje rojstva novega jezika 107

Tretji spol? 112

Bioetika spočetja 118

Genografija 124

Darwinova nevarna ideja 130

Dešifriranje Da Vincijeve šifre 135

Kargo kult znanost 141

Eni več kot drugi 146

Svet enakih možnosti 151

Religija kot naravni pojav? 156


KAJ SANJAJO STROJI?

Wikipedija 163

Kako naj vem, da nisi robot? 168

Ljudje v službi robotov 173

Boj za internet! 178

Znanost »do nazga!« 183

Z idejami proti revščini 187


STVAR, KI MISLI

Skrivnosti delovanja možganov 195

Zrcalni nevroni 201

Brainman 206

Organ za proizvodnjo sreče 211

Kemija romantične ljubezni 216

Avtistka, ki zna misliti kot živali 221


MOLEKULE ŽIVLJENJA

Celični policisti 229

Posmrtno življenje Henriette Lacks 234

Imajo geni spomin? 239

Eritropoetin – zgodba o 2550 litrih urina v prahu 245

Kako je deskar dobil Nobelovo nagrado 250


ČUDNI DELCI

Kaj nam sporočajo kvanti? 257

Delec, ki so mu odvzeli brezčasnost in mu našli maso 262

Nedoločenost 267

Znanstveniki na počitnicah 272

Kaj je najnevarnejša znanstvena ideja danes? 277


S platnic knjige:


“Dr. Sašo Dolenc je nedvomno med našimi najuspešnejšimi avtorji na področju poljudne znanosti, saj mu uspeva zapletene znanstvene dosežke razložiti širši javnosti na jasen in zanimiv način s tem, da ostane pri tej razlagi natančen in znanstven. Serija njegovih člankov je izredno pomembna, saj pokriva vsa področja moderne znanosti na nevsiljiv, skorajda lahkoten način, zato je prav, da jo imamo tudi v knjižni obliki. Na področju moderne poljudne znanosti smo v Sloveniji šibki, saj se naši znanstveniki v glavnem ne lotevajo takega dela, drugi pa niso usposobljeni zanj. Zato delo dr. Dolenca zasluži vso pohvalo in spoštovanje.” (akad. prof. dr. Boštjan Žekš)


“Ali znanost misli? Na to vprašanje je svojčas Heidegger odgovoril z odločnim ne. Zapisi o sodobni znanosti spod vešče roke Saše Dolenca, te male zgodbe o velikih zgodbah, nas hitro prepričajo o nasprotnem. Ne le, da znanost misli na stotero nepričakovanih načinov, njeni miselni izzivi in vpogledi so obenem neizčrpni vir vzpodbud in zabave. Jasna misel in prijazen slog naredita knjigo dostopno vsakomur: v najboljši tradiciji populariziranja znanstvene vednosti, njenih dosežkov, dilem in zagat.” (prof. dr. Mladen Dolar)



Bukla 15, februar 2007

Intervju: Sašo Dolenc, urednik Kvarkadabre


Če je v Sloveniji v preteklih letih primanjkovalo mladih sil na področju kake veje publicistike, potem je bilo to na področju poljudnega leposlovja. Vrzel pa je v zadnjem času začel lepo zapolnjevati fizik in filozof Sašo Dolenc, ki je tako prek zbornikov v režiji spletnega časopisa Kvarkadabra kot tudi v okviru samostojnih projektov začel med ljudi sistematično širiti znanje o naravoslovnih vedah. V kratkem času sta izšli knjigi, povezani z njegovim imenom, zato smo se z njim o vsem skupaj tudi pogovorili in ga povprašali o njegovih prihodnjih načrtih. ...

Povezava na besedilo intervjuja na spletni strani revije Bukla!


Revija Ampak, oktober 2007, str. 71

Kaj pa sploh je to – znanost? Ali se o tem govori?


Poljudna oziroma popularna znanost se je kot literarna zvrst v svetu že močno uveljavila in prav nobena redkost ni na seznamih najbolj branih knjig v ZDA ali Veliki Britaniji najti kakšnega izmed njenih bolj aktualnih naslovov. Slovenija, kot je nekako že v navadi, šepa v ozadju. Tako so se slovenski poljudnoznanstveni navdušenci prisiljeni zadovoljiti s tistimi nekaj srečnicami, ki jih je uspeh v tujini pripeljal tudi do slovenskih knjigarniških polic, in še manjšim številom (sicer precej kvalitetnih) slovenskih prevodov. O poljudni znanosti izpod slovenskega peresa pa je tako ali tako utopično razmišljati. No, skorajda. Slabo luč na slovensko zanemarjanje (poljudne) znanosti mečejo ustvarjalci Kvarkadabre – časopisa za tolmačenje znanosti, ki na svoji spletni strani odpirajo znanstveno-filozofske debate, organizirajo poljudnoznanstvena predavanja in skoraj vsako leto poskrbijo za kak nov knjižni izid. S tem se v zadnjem času odlikujejo kot edina skupina, ki se sistematično posveča popularizaciji znanosti v slovenskem prostoru. Lani je tako v avtorstvu Saša Dolenca, sicer odgovornega urednika Kvarkadabre, izšla Darwinova nevarna ideja in druge zgodbe o vesoljih, ljudeh in molekulah, zbirka kratkih poljudnoznanstvenih »zgodb«, v večini napisanih za Delovo prilogo Polet in za spletne strani Kvarkadabre, za katere je avtor želel, da v knjižni obliki »zaživijo povsem na novo«.


Novo dimenzijo zgodb avtor doseže z njihovo povezanostjo v smiselno zastavljena poglavja. S tem bralcu omogoči ustvarjanje širše, bolj celostne podobe o temah, ki jih zgodbe odpirajo. Združene v osem poglavji tako pokrivajo področja astronomije. geologije, genetike, antropologije, teorije informacij, nevrologije, celične biologije in kvantne mehanike, med njimi pa se znajdejo tudi interpretacije raznih kvazidogodkov, ki so razburjali domišljijo javnosti v zadnjih letih, kot sta na primer nevarnost globalne epidemije gripe in odnos med vero (Cerkvijo) in znanostjo. V prvem poglavju je predstavljen nastanek vesolja in metode, ki jih znanstveniki uporabljajo, da bi ga lahko kar najbolje razumeli, drugo poglavje obravnava Zemljo in človekov vpliv nanjo. Sprehod po čedalje manjših dimenzijah se nadaljuje s človeško fiziologijo, tehnološkimi dosežki in umom, v zadnjih dveh poglavjih pa je predstavljeno še najmanjše – geni in druge »molekule življenja« in za konec kvantni delci in principi kvantne mehanike.


Že citat Alberta Einsteina na prvi strani – »Naredi vse najbolj preprosto, kot je le mogoče, vendar ne bolj preprosto.« – ter uvodna beseda nakazujeta, da bodo vse, sicer zelo zahtevne teme, v knjigi predstavljene na preprost in širokemu krogu bralcev razumljiv način, tako da jih bosta lahko razumela tudi »minister za znanost ali stara teta s kmetov«. »Sodobna znanost ni nerazumljiva veščina, …, sodobne teorije lahko vsaj v osnovi razume vsakdo, če je le dovolj radoveden in so mu dognanja znanosti predstavljena s pomočjo dobrih prispodob, analogij in zanimivih zgodb«. Vzbujanje radovednosti (ali pa izvabljanje smeha) se v vsakem poglavju začne s primernim citatom iz Stoparskega vodnika po galaksiji Douglasa Adamsa, le trenutek zatem pa je bralec že vržen v znanstveno zgodbo. Tu pride do izraza avtorjev dar za pripovedovanje – Dolenc pozornost bralca skozi zgodbo ohranja z mešanico jedrnatega znanstvenega poročanja in uglajenega retoričnega prepričevanja, dodatno pa ga pritegne z različnimi literarnimi prijemi (nagovori, ponovitve …). A verjetno je za tekoče branje še najbolj pomembna hitra in kratka razlaga vsakega na novo vzpostavljenega pojma oziroma izraza, s katerim bralec morda še ni seznanjen. Tako ima bralec ves čas občutek, da predstavljeno snov razume, in se lahko v celoti prepusti zanimivemu zgodovinskemu ozadju znanstvenih odkritij, razlagi trenutnih raziskav in napovedmi novih dogodkov.


Posebna kvaliteta Dolenčevih zgodb je vgradnja znanosti v vsakdanje življenje – po avtorjevem mnenju je imela namreč znanost skozi našo zgodovino zelo pozitivno vlogo pri razvoju človeštva, vendar je ob tem vedno znova rušila ustaljena prepričanja in poglede na svet. Njena vloga se do danes ni niti najmanj spremenila, še vedno pelje svet naprej in še vedno prihaja ob tem do trkov med znanostjo in trenutnim stanjem duha. Te misli avtor najlepše prikaže v zadnjih zgodbah poglavja »Govoreča žival«, kjer se ukvarja z vprašanji globalizacije in religije kot nosilcem svetovne konzervativne misli. Tu pride močno do izraza tudi avtorjeva široka izobrazba (diploma iz fizike, doktorat iz filozofije), ki mu omogoča, da se v borbi med religijo in znanostjo postavi na stran slednje, in to brez uporabe stališč »fundamentalnega ateizma«, ki jih očita enemu izmed današnjih glavnih borcev proti religiji, Richardu Dawkin­su. A subjektivni pogledi avtorja so v zgodbah na žalost razmeroma redki. Razen očitnega pozitivnega odnosa do znanosti kot želje po odkrivanju novega, se nam avtorjeva osebna mnenja v zgodbah le stežka razkrijejo, s tem pa sporočilna vrednost knjige nekoliko izgubi na svoji prepričljivosti. Ob tem se vsekakor pojavi tudi vprašanje, komu je knjiga namenjena in ali je knjiga primeren medij za zbirko poljudnoznanstvenih prispevkov. Vsekakor je vsebina napisana dovolj preprosto za »teto s kmetov«, vendar to ne pomeni nujno tudi dovolj zanimivo. Z znanostjo slabše seznanjeni bralci bodo v njej pogrešali nebesedne oblike komunikacije, kot so npr. lepe slike, brez katerih je predvsem »razvajenim» mlajšim generacijam kakršnokoli temo težko predstaviti kot zanimivo. Po drugi strani bodo bolj zahtevni bralci bržkone zaznali manko znanosti, saj se v želji, da bi obdržal čim širši krog bralcev, avtor bolj poglobljeni obravnavi znanstvenih tematik raje odpove.


Vsekakor pa je Darwinova nevarna ideja (..) zanimiva in prepotrebna novost v slovenskem literarnem prostoru, ki prihajajočim generacijam bralcev poljudne znanosti na dostopen in pregleden način odpira svet znanosti, hkrati pa pritegne tudi »stare znanstvene mačke«, ki, ne glede na širino svojega znanstvenega zanimanja, v množici aktualnih tem gotovo najdejo tudi kaj novega, morda duhovito zgodbo o zvitih programerjih in človeški naivnosti: »Ko se robot znajde pred nalogo, ki je sam ne zna rešiti, jo preprosto skopira na svojo spletno stran, kjer za njeno rešitev ponudi nagrado. V tem konkretnem primeru je bil nagrada za rešitev naloge dostop do pornografskih fotografij. … Robot nato rešitev, do katere sam ni znal priti, hitro prenese na izvorno stran in tako drugega robota vratarja prepriča, da je človek, in ta ga spusti naprej.«


(Anže Županič, mladi raziskovalec v Laboratoriju za biokibernetiko Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.)

View Details
- +
Sold Out