Podatki o novi knjigi:

KRATKE ZGODBE O SKORAJ VSEM
o zvezdah, genih in atomih
Sašo Dolenc

Kvarkadabra - društvo za tolmačenje znanosti, 2008

Na volje je tudi predogled knjige preko Google Books.

Na naslovnici knjige je pav iz baročnega vrta na Boromejskem otoku Isola Bella na jezeru Maggiore v Italiji. Sliko je konec aprila 2008 posnel Marko Kreft.

Kaj je pravzaprav znanstveno novinarstvo? Preprost odgovor, da gre za pisanje ali govorjenje o znanosti v medijih, sicer pokrije številna, vendar dejansko zelo različna poročila, kjer znanost nastopa kot referenčno področje. Od novice na zadnji strani brezplačnika, kako so »znanstveniki dokončno potrdil, da zeleni čaj pomaga pri hujšanju,« do eseja o črnih luknjah v časnikovi sobotni prilogi.

Zato je znanstveno novinarstvo smiselno ločiti od le poročanja (bolj ali manj avtentičnega ali senzacionalističnega) o znanosti. Razliko si predstavljamo podobno kot razliko med reporterskim delom, ki novico sestavi iz opisa in razlage dogodkov na terenu, in sledenjem ter razporejanjem agencijskih novic. Res je, da se ločnica med obojim v pospešenem svetu modernih medijev in blogosfere kaže kot zabrisana, a ni zato nič manj ključna za ohranitev avtoritete novinarskega jezika.

To nas vodi do naslednjega vprašanja: kdo je lahko znanstveni novinar? Kaj ga kvalificira, da lahko o kompleksni pokrajini znanosti piše suvereno, kar pomeni, da vsaj načelno razume dogodke »na terenu« po katerem se giba in o katerem poroča manj poučenemu občinstvu? Verjetno nobena resna agencija za nalogo vojnega poročevalca ne bo izbrala človeka iz recimo kulturne redakcije, ki ne govori jezika konfliktnega območja in se ne znajde v težavnih razmerah, ki tam vladajo ...

Za resno znanstveno novinarstvo je nujno, da se novinar v znanost znajde, povedano naravnost, v določenem smislu mora biti znanstveni novinar sam znanstvenik. Če se zdi ta zahteva preveč ekskluzivna (a spomnimo se, da je večina avtorjev res prelomnih »pop-znanstvenih« besedil aktivnih znanstvenih raziskovalcev – Gould, Dawkins, Greene, če omenimo le tri iz področja naravoslovja), jo natančneje opredelimo.

Znanstveni novinar mora poznati metodologijo raziskovanja in jezik znanosti, to je, način, kako znanost pride do svojih trditev in v kakšnem kontekstu so veljavne (spomnimo se le nedavne zabavne epizode o proizvodnji črnih lukenj v CERNu); vedeti mora, kaj je znanstvena skupnost in znati ločevati tiste, ki so v resnici njeni člani od tistih, ki le fingirajo znanstveni diskurz (o kvazi-znanstvenikih, ki pa so deležni velike pozornosti in mediji njihove trditve hkrati obravnavajo v istem košu s komentarji »pravih« znanstvenikov, lahko berete tudi na straneh naše revije ...); poznati mora zgodovino znanosti in njenih oblik. Tako se znanost ne kaže kot ezoterična sekta, ki izreka svoje čudne trditve, v katere ni spodobno dvomiti, ampak kot živ pojav, družbeni in kulturni moment človeštva.

Bralec, ki o znanosti ni prav nič poučen, včasih težko ločuje znanstveno novinarstvo, ki ustreza vsem tem pogojem, od množice pisanja in pisarjenja o znanosti. Prav tako so redki takšni avtorji. Zato je morda naloga znanstvene skupnosti, da sama opravi določeno »uredniško delo« in poskrbi za kriterije. Takšno nalogo si zastavlja skupina Kvarkadabra, in takšen avtor je brez dvoma Sašo Dolenc.

Luka Omladič, urednik knjige

Last Updated 13. december 2009 19:37|5.290 Hits