Koordinacijske spojine

Iz o KvarkaWiki

Koordinacijske spojine so obsežna skupina koordinacijskih spojin, ki jih je glede na raznolikost potrebno obravnavati posebej in s posebnim načinom obravnavanja. Tu ne gre za binarne spojine, ionske ali kovalentne spojine z običajnimi lastnostmi. Gre za vrsto anorganskih spojin, ki vsebujejo prisoten centralni atom (ali ion, predvsem je treba tukaj izpostaviti prehodne elemente oz. elemente d-bloka periodnega sistema), ki ga obdaja množica t.i. ligandov. Mednje seveda ne uvrščamo oksoksilin oz. soli le-teh, isto mednje ne uvrščamo binarnih in ostalih anorganskih spojin. Kljub temu, da so k tem spojinam včasih uvrščali tudi adukte (npr. NH3 - BF3) jih danes po vseh pravilih ne.

Običajna splošna formula koordinacijske spojine je zaradi sestavljenosti ravno [ML1L2L3] (L = ligand, M = centralni atom/ion). Ligandi so v primeru široke palete koordinacijskih spojin skoraj zmeraj Lewisove baze in negativno nabiti delci, le redko najdemo tudi Lewisove kisline ter pozitivno nabite delce (np. nitrozilov ion, NO+). Centralni ion je po navadi Lewisova kislina. Pri koordinacijskih spojinah moramo paziti na to, da mora centralni atom oz. ion dejansko obstajati pri pogojih za sintezo. Prav tako koordinacijska spojina vedno nastane neposredno iz centralnega atoma oz. iona in ligandov, kar nekoliko zoži krog možnosti za določene spojine kot koordinacijske.

Spojinam lahko določimo tudi dejavnik - koordinacijsko število (število veznih elektronskih parov, ki so jih donirali ligandi. Prav tako imajo vse koordinacijske spojine izomerijo.

Prav tako so posledica mnogih obarvanih kompleksnih spojin prav prisotnosti raznih ligandov - polje ligandov namreč deloma razcepi d-orbitale pri prehodnih elementih, kjer se ta fenomen tudi pojavlja, in preskoki teh elektrončkot iz d orbitale na d orbitale daje določeno obarvanje te spojine. To imenujemo d-d preskok.

VEZ V SPOJINAH

V koordinacijskih oz. t.i. kompleksnih spojinah najdemo takoimenovano koordinativno oz. semipolarno vez. Tu gre v bistvu za enak princip kot pri kovalentni vezi, le da je tu donor elektronskega para zgolj eden atom - po navadi ligand kot Lewisova baza, akceptor pa centralni ion kot Lewisova kislina.

POIMENOVANJE SPOJIN

Spojine poimenujemo tako, da najprej poimenujemo ligande in nato centralni ion - npr. tetraaminobakrov(II) sulfat(VI) ([Cu(NH3)4]SO4). Obstaja sicer mnogo ostalih možnosti poimenovanja, vendar je to čista osnova za poimenovanje teh spojin.

Ravno zaradi vseh teh osupljivih značilnosti kemiki že vrsto let proučujejo fenomen teh spojin. So namreč izredno zanimive, njihova narava je prav izjemna in fascinantna za vsakega kemika. O njih je mogoče napisati ogromno, tako da je tudi ta članek spisan bolj na tesno, ampak menim, da zajema bistvo.

Domen G.